Nika se je v svet prostovoljstva prvič podala takoj, ko je dopolnila 16 let, kar je starostna omejitev za sodelovanje pri počitnicah Biserov, ki jih organizira youngCaritas. K temu jo je pritegnila njena starejša sestra Eva, ki se je z letovanj že dve leti pred tem vračala z iskrivimi zgodbami in očmi polnimi navdušenja. Nika pa priznava, da jo je k prostovoljstvu spodbudilo tudi prijazno in podporno okolje, v katerem je odraščala.

Nika z družino. FOTO: Osebni arhiv 

Kako ste prišli do ideje za projekt »Pismo za lepši dan« in kaj vas najbolj navdihuje, da ga vsako leto nadaljujete in širite? Kako se je projekt razvijal od začetka in kakšni so bili odzivi prejemnikov teh pisem?

Projekt Pismo za lepši dan so ustvarili leta 2020, jaz pa sem se projektu pridružila leto kasneje. Ideja zanj se je porodila v časih Covid-19, ko so bili stiki in socializacija (sploh za starejše) izjemno omejeni, osamljenost pa nobena redkost. S projektom želimo opozarjati na pomembnost vloge starejših v družbi, spodbujati medgeneracijsko sodelovanje in pokazati, da včasih izredno majhno dejanje povzroči velik učinek. Zbiramo namreč na roko napisana pisma, ki jih nato razdelimo starejšim v domove za starejše ali tistim, ki svojo starost preživljajo doma, vendar prav tako doživljajo pomanjkanje družbe.

Za sodelovanje v projektu prostovoljni pisec tako potrebuje zgolj papir, pisalo, kuverto in nekaj malega časa, kar pomeni, da res lahko sodeluje praktično vsak.

V prvem letu smo v okviru projekta zbrali okrog 500 pisem, v lanskem letu pa je številka dosegla že kar 8248 pisem! Na rast in učinke, ki jih ima projekt, smo izjemno ponosni in prav to je tisto, kar nas vsakič znova spodbudi k ponovni organizaciji, nadgrajevanju projekta in iskanju vedno novih načinov za rast in prepoznavnost projekta.

Vikend pregledovanja pisem za projekt Pismo za lepši dan. FOTO: Osebni arhiv 

Odzivi prejemnikov pisem so vsakič znova neverjetni in dnevi, ko se organizatorji sami odpravimo v domove za stare, moji najljubši. Biti del programa in čajank, ki jih za nas pripravijo, in opazovati, kako se ob branju usta starejših zavihajo v nasmešek, tresoče roke pa rahlo sramežljivo brišejo solze, je tisto, kar me vsakič znova gane in opomni, da je vsaka vložena minuta vredna in vsako prejeto pismo velik dar. Lepo je opazovati, kako se ob tem povežejo tudi starejši, saj nekateri ne vidijo več tako dobro, da bi lahko brali sami, nekateri drugi pa prejmejo s pismom tudi naslov pisca, njihove roke pa ne zmorejo več pisanja, vendar to vedo tudi njihovi sostanovalci in jim zato hitro ponudijo pomoč.

Pravimo, da s projektom zbiramo pisma za lepši dan. Če torej preračunamo lanska zbrana pisma v dneve, smo polepšali kar 22,5 leta in to je moja najljubša statistika. (Nika Kržišnik)

Ali imate kakšno posebno izkušnjo ali zgodbo iz prostovoljnega dela, ki vam še posebej ostaja v spominu? Vam je v spominu ostala kakšna beseda ali zahvala, ki ste jo doslej dobili zaradi svojega dela? 

Ob tem vprašanju mi vsakič znova po mislih švignejo številni spomini, občutki in ljudje, ki sem jih imela možnost spoznati tekom svojih prostovoljstev. Pri tem pa je eden najljubših prav del počitnic Biserov. Kot že omenjeno, sva obe s sestro prostovoljki na teh letovanjih in par let nazaj mi je zazvonil telefon, na katerem se je izpisalo njeno ime, v tednu, ko je kot prostovoljka preživljala svoj dan z otroki v Portorožu. Ob tem me je rahlo stisnilo pri srcu, saj običajno tekom letovanja animatorji nimajo časa niti za to, da bi na telefonu preverili, koliko je ura, kaj šele nekam klicali, in moja prva misel je bila, da se je komu kaj zgodilo. Previdno in s cmokom v grlu pred približujočimi se informacijami sem se javila in na drugi strani se je zaslišal mlad glasek, ki je preverjal: »Nika, si to ti?«

Nika Kržišnik. FOTO: Osebni arhiv 

Po moji rahli zmedenosti mi je mladenič na drugi strani razložil, da sva bila kakšni dve leti nazaj skupaj v tednu in da je sprva mislil, da je Eva jaz. Ko je z rahlim razočaranjem ugotovil, da gre za dve različni osebi, pa mu je Eva ponudila, da me vseeno lahko pokličeta. Lepo mi je bilo poslušati njegovo obujanje spominov na teden, ki sva ga preživela skupaj, v kombinaciji z novostmi iz njegovega življenja in javljanja v živo tistega tedna Biserov. Takšni trenutki so mi v opomnik, da imamo včasih veliko večji vpliv in pomen, kot si mislimo, in da bomo tekom svojega življenja pustili sled na številnih drugih življenjih, od nas pa je odvisno, kakšna bo ta sled.

Katera veščina ali spoznanje, pridobljeno skozi prostovoljno delo, pa se je pri vas najbolj izrazila v vsakdanjem življenju?

Lahko bi rekla, da so prostovoljstva, ki sem jih opravljala v zadnjih letih, močno in pomembno vplivala na mojo rast in razvoj osebnosti. Organizacije, pri katerih sem prostovoljstvo opravljala, so mi nudile prostor za učenje, rast, občasne zmote in posledična popravljanja napak, spoznavanje sebe in čudovitih ljudi, ki sem jih ob tem imela možnost spoznati, vse to pa ob podpori čudovitih mentorjev oziroma zaposlenih.

Nika se je skozi prostovoljno delo naučila veliko stvari, ki ji pomagajo, da lahko živi še bolj polno življenje. FOTO: Tatjana Splichal 

Naučila sem se marsičesa. Od uporabe marsikaterega računalniškega programa, do organizacije ekip ali dogodkov, delovanja in odločanja pod pritiskom, pridobila številna znanja s področja sociale pa do tega, da sem se znebila neprijetnosti ob opravljanju telefonskih klicev in zdaj končno brez treme kličem k zobozdravniku. Še posebej pa sem hvaležna, da sem ob tem tudi pomembno osebno zrastla. Zgradila sem zdravo samozavest, zaupanje vase, spoznala, kako delujem v določenih situacijah izven cone svojega udobja in svoje meje, razvijala iznajdljivost, potrpežljivost in vztrajnost, ob tem pa ostajam ponižna ob zavedanju, da imam še ogromno prostora za napredovanje in da je življenje večkrat nepredvidljivo in ne vemo, kaj vse nas na naši poti še čaka. 

Kaj vas najbolj motivira, da nadaljujete s prostovoljnim delom?

Prostovoljstvo je postalo običajen del mojega vsakdana. Kot ste verjetno že pogosto slišali, tudi sama vztrajno trdim, da s prostovoljstvom dobim nazaj vsaj toliko, kolikor dam. Videti obraze iskrene hvaležnosti in olajšanje, ob katerem se sprosti celotno telo, obraz pa razsvetili upanje, je tisto, kar me vedno znova napolni in poplača vse vložene ure. Pa veliki objemi majhnih otrok in orošene oči, s katerimi se tolikokrat poslavljam od projektov ali dejavnosti.

Nikomur noben »prosim« ni preveč, nobena naloga prezahtevna, nihče ni preutrujen in takrat imam občutek, da so si naša srca neizmerno blizu, in to je vsekakor eno izmed mojih ljubših občutij. (Nika Kržišnik)

Še ena izmed stvari, ki bi jih ob tem izpostavila, pa je sodelovanje z ostalimi prostovoljci. Res lepo mi je videti ljudi, ki svoje življenje, čas in talente tako nesebično delijo in razdajajo za tiste, ki to potrebujejo. In vedno znova me preseneti, kako se na prostovoljskih projektih za zelo omejen čas pogosto srečajo prej povsem tuji ljudje, s popolnoma različnimi življenjskimi potmi, interesi in prihodnostmi. Za tisto neko omejeno obdobje trajanja določenega projekta (sploh počitnice Biserov, kjer en teden preživimo na morju s socialno ogroženimi otroki) pa postanemo družina.

Ali imate kakšne načrte ali vizije za prihodnje projekte, ki bi jih radi razvili ali podprli v okviru prostovoljnega dela?

Tekom študija sem dva meseca prakse opravljala v ženskem zaporu na Igu. Med svojim delom tam sem spoznala zahtevnost tega področja dela in specifičnost uporabnikov, hkrati pa primanjkljaj še kako potrebne pomoči na tem področju. Stigma, ki se drži oseb na prestajanju zaporne kazni in njihovih družinskih članov, je velika, malo pa je ljudi, ki so jim pripravljeni pomagati, še manj tistih, ki so za to primerno usposobljeni. Le-ti namreč nič hudega sluteč v trenutku postanejo pogosto spregledane sekundarne žrtve, družba jih običajno zavrača, celovite in neobsojajoče oblike pomoči pa pri nas zaenkrat še ni. Moja velika želja je, da bi se na tem področju tudi na slovenskih tleh kaj premaknilo in bi se v prihodnosti po zgledih iz tujine oblikovale organizacije, ki bi bile za pomoč in podporo na voljo obsojencem ter še posebej njihovim družinskim članom.

Kaj bi svetovali ljudem, ki razmišljajo o tem, da bi se vključili v prostovoljno delo, a še niso naredili prvega koraka?

Moj nasvet za vse, ki razmišljate o prostovoljstvu, je ta, da čimprej začnite. Začnite počasi, po malem, kjerkoli opazite pomoči potrebne. To ne pomeni nujno, da se morate s tem namenom pridružiti kateri od organizacij, začnete lahko že v svojem domačem okolju in s ponujeno pomočjo prinesete nekaj ljubezni in miru tistim, ki so se znašli v stiski.

Nika Kržišnik z mamo Katarino Kržišnik. FOTO: Osebni arhiv 

Če pa bi se prostovoljstva želeli lotiti bolj sistematično, pa vas vabim, da si na spletu pogledate, kaj vse so možne prostovoljne funkcije, in se pogumno podate v neznano in poskusite. Verjamem, da lahko prav vsak izmed nas najde področje prostovoljstva, ki mu je blizu in ga bo izpopolnjeval kot osebo, tako da kar pogumno!

Kako pomembno se vam zdi prostovoljno delo v današnji družbi in zakaj?

Menim, da nam je vsem dobro znano, da življenje včasih boli. Hkrati pa upam, da vam je vsem poznano tudi, da je vsaj malo lažje, če imaš ramo, na katero se lahko takrat nasloniš, in roke, ki lovijo delčke tvojega srca, ko to razpada hitreje, kot bi lahko sestavljalo nazaj.

Vsem nam je dano le tole majhno življenje časa in želela bi si, da čas, ki nam je dan, dobro izkoristimo, ne pozabimo na tisto, kar je zares pomembno, in večkrat razmislimo, k čemu v življenju strmimo in kakšne so naše vrednote ter prioritete. (Nika Kržišnik)

To pravim zato, da bi vas spomnila na to, koliko moči je v vsakem izmed nas, čeprav na to pogosto in hitro pozabimo. In naj bo to opomnik in spodbuda tako meni kot vam, da je deliti ljubezen enostavno, ko je imaš dovolj. In prostovoljstvo je zame predvsem to, ponuditi varno zavetje, ljubezen in pomoč tistemu, ki jih v tem trenutku potrebuje bolj kot jaz. V trenutni družbi se mi namreč večkrat zdi, da na prvo mesto postavljamo denar in materialne dobrine, pozabljamo pa na sočloveka.