Foto: splet



Marcel Van je odraščal na severu Vietnama. Bil je neukrotljiv, čustven, občutljiv in hudomušen otrok. Srkal je globoko vero svoje matere in si od malega želel svetosti. Šestleten je šel k prvemu obhajilu in začutil klic, da bi svoje življenje posvetil Bogu.

Starši so mu to hoteli omogočiti in tako se je znašel daleč od doma, v župnišču v Huu-Bangu. Tu so stanovali fantje, da bi se izobrazili, mnogi z željo po duhovništvu. Sedemletni Van se jim je pridružil. Razočaranja pa so se kar vrstila. Starejši tovariši so ga trpinčili, poleg tega so v hiši vladali alkohol, igre na srečo in razvrat. Van se je upiral na vse kriplje, moč mu je dajala vsakodnevna molitev rožnega venca. A po nekaj letih niti k pouku ni mogel več, ker ga je začel župnik izkoriščati kot brezplačno delovno silo.

Pri 12 letih se je odločil iskati nove rešitve. Nekajkrat je pobegnil in se znašel v še težjih situacijah: berač, lačen in zanemarjen; zaman je iskal novih možnosti za šolanje. Vrnil se je domov, a so ga njegovi nagnali. Niso mu verjeli, poleg tega so bili sami skrajno obubožani.

Spreminjati trpljenje v srečo

Zakaj mora toliko trpeti? Morda je krivda njegova in ga Bog sodi? Strašno ga je bilo strah smrti. Če ga že ljudje ne marajo in ga tako zavračajo, kako ga bo zavrnil šele Bog? Ostala mu je le ena točka upanja – močno zaupanje v Marijo.
Konec leta 1940. Približeval se je božič, a Van ni več otroško pričakoval daril, razmišljal je o trpljenju.

Bil je pri polnočnici, zdelo se mu je, da je v njegovem srcu brezizhodna tema. Toda v nekem trenutku začuti v srcu Jezusa in navda ga nepopisno veselje. Sam ne ve zakaj, ampak zazdi se mu, da je njegovo veliko trpljenje nekaj lepega. Celo zaključi: »Bog mi je zaupal poslanstvo: da spreminjam trpljenje v srečo.«


Foto: Les Amis de Van


To niso bila le hipna pobožna čustva. Van je začel na nov način sprejemati preizkušnje. Napredoval je z velikimi koraki. Kljub vsem okoliščinam je spet našel svežino duha, spet se je v njem prebudila želja po svetosti ... In ni ga bilo več strah.

Kmalu so se mu odprla vrata malega semenišča dominikancev v mestu Lang-Son. V tem času piše: »Kljub ogromni želji, da bi dosegel svetost, sem bil prepričan, da mi to ne bo nikoli uspelo, kajti za svetost se je treba postiti, se mrtvičiti, nositi kamne, verige, prenašati mraz, trpinčenje ... in temu je treba dodati še dolge ekstaze in prečute noči v molitvi.« Van je bil pred skušnjavo, da obupa in opusti to željo kot nemogočo. Prebral je toliko življenjepisov svetnikov, pa ni našel enega, ki bi »se smejal in bil razposajen kot on«.

Z drobnimi dejanji

Po molitvi k Mariji se je odločil še zadnjič poskusiti srečo. Med knjigami je zagledal naslov Povest duše. Po nekaj straneh so se mu ulile solze: »Tedaj sem razumel, da je Bog Ljubezen in da Ljubezen sprejme vse oblike ljubezni. Torej se lahko posvečujem s pomočjo vseh svojih drobnih dejanj ... Z nasmehom, z besedo ali s pogledom, pod pogojem, da je vse storjeno iz ljubezni. Kakšna sreča! Terezija je odgovor na vsa moja vprašanja o svetosti. Odslej se ne bojim več postati svet. Končno sem našel pot!«

Naslednje jutro se Van prebudi vesel in lahkoten. A darov še ni konec. Veselje, da je dobil duhovno sestro in učiteljico, je postalo še bolj konkretno. Bog mu na sprehodu naslednji dan podari mistično bližino te svetnice, ki se začne z njim pogovarjati. Terezija postane njegova učiteljica in ga nenehno spodbuja k zaupanju: »Nikoli se ne boj Boga!«

Sprejet med redemptoriste

Vanu so bili na duhovni poti podarjeni mistični notranji pogovori z Jezusom in Marijo, pa tudi skrivnostni pogovori z malo Terezijo so trajali več let. Po njej mu Bog pove, da njegova pot ni duhovništvo, ampak pot skritega apostolata molitve in žrtev. Ko odgovornim v semenišču pove, da ne bo postal duhovnik, ga zapodijo. Duhovno opremljen ve, da lahko vse daruje. Kmalu pa je sprejet v samostan med redemptoriste (red svetega Alfonza Ligvorija), a tudi tu ne gre brez težav. Majhen je in droban, zato si ga nekateri privoščijo. Zaupajo mu le najnižja dela. Van pa že odkriva novo odskočno desko – bratsko življenje, v katerem se uči posnemati Jezusa prek bratov, ki mu predstavljajo živ evangelij: »To je čudovito! Jezus je razporedil kreposti na več od njih. Tako se ne smemo zadovoljiti z branjem evangelija, da bi se učili skrivnosti svetosti: treba je znati brati žive evangelije, ki jih je Jezus namestil okrog nas in to so naši bratje! ... V vsakem posnemam, kar je najboljšega v njem ...«



Ko je Van v noviciatu, 2. septembra 1945 Ho Ši Minh naznani neodvisnost Vietnama in začne se vojna s Francijo. 8. septembra 1946 Van zaključi noviciat. Presrečen, da lahko odslej povsem pripada Kristusu, ga imenuje »Ženin moje duše«. Njegova molitev je: »Jezus, naj ne iščem in najdem več ničesar drugega kot tebe samega ... Naj umrem zate kot mučenec, mučenec po srcu ali telesno, še najraje oboje skupaj ...«

Leta 1950 Van odpotuje v Sajgon v drugo hišo svoje redovne skupnosti. Tu živi kot brat, skrito in tiho.

Nasmeh Ljubljenemu

Leta 1954 v severnem Vietnamu zavlada komunizem, ljudje množično bežijo na jug. Van pa se odloči, da se bo iz Sajgona na jugu preselil na sever v Hanoj ... Odletel je 14. septembra 1954 na praznik povišanja svetega Križa. Šel je prostovoljno, da bi »Jezus imel vsaj kakšno dušo, ki bi ga tam ljubila«.

Maja l. 1955 ga aretirajo, ker se je oglasil na ulici, da bi branil resnico. V zaporu je imel redke obiske, po katerih so njegovi sobratje prejemali nekaj novic. Svoji sestri Anne-Marie Tê je pisal: »Tako v zaporu kot v Jezusovi ljubezni mi nihče ne more odvzeti orožja ljubezni. Nobena stvar mi ne more izbrisati dobrohotnega nasmeška, ki ga pustim, da se nariše na mojem shujšanem obrazu. In komu naj namenim to nežnost nasmeha, če ne Jezusu, Ljubljenemu?«

Telesno je kot »truplo, ki še diha«. Večkrat si zaželi, da bi umrl hitre smrti, a razume, da je njegovo trpljenje še potrebno za reševanje duš. »Sem žrtev ljubezni in ljubezen je vsa moja sreča, neuničljiva sreča.«

Preden so ga aretirali, je v pismu dečku Nghiju zapisal: »Ko te brezverec pretepe, ko ti telo prestreli krogla, ko zadnjič izdihneš v osamljenosti, v tem je zadnja beseda, zadnji poljub ... Poslovilni pogled ljubezni, ki zapusti telo, da bi z dušo poletela in se združila z neskončno Jezusovo ljubeznijo. Tako je, da ljubezen ne umre. Spoznavam, da moje telo ostaja do konca življenja popolna daritev. Kajti Ljubezen ne more umreti, še naprej ljubi brez vsake omejitve v času.«

Van je umrl zaradi bolezni in izstradanosti 10. julija 1959. Odšel je v Očetovo naročje.