Pričakovala sem, vedela sem, da se poslavlja, da življenje odteka, pripravljala sem se na to, a trenutek resnice je bil drugačen. Zadnji dan v bolnišnici, vsi organi so že odpovedovali, a še pri zavesti. Poslovili smo se. Sprejeli smo, a nikogar nisem želela srečati in ne govoriti. Nisem mogla, tolikšen vihar različnih čustev je vstal v meni. Sama sem ostala v prevelikem stanovanju, v gluhi tišini. Prepozno, da bi mu še kaj rekla, da bi ostala več časa z njim, da bi se opravičila za vse, s čimer sem ga kdaj prizadela. Krivda na krivdo in očitanja. Nisem dojemala, da ga nikoli več ne bo doma, tudi na grobu ga nisem začutila. Jokala sem, neprestano mi je bil pred očmi njegov trpeči obraz tik pred smrtjo. Nihče me ni poklical, tudi jaz nisem mogla nikogar, ker nisem hotela jokati pred drugimi. Mrzlično sem pospravljala njegove stvari, z nikomer nisem mogla govoriti o njem, čeprav bi to neskončno rada. Z otrokoma nismo spregovorili o žalosti, o bolečini, nismo si upali jokati drug pred...