Ob srečevanjih s posamezniki, ki so največkrat na robu družbe ali jih tja skušamo odriniti, si je nabrala veliko izkušenj in uvidov. Kot sama pravi, je podlaga njeni življenjski poti razširjena družina, iz katere izhaja;  ljubeči starši in stari starši, družina, ki je poznala preizkušnje, a je bila odprta navzven, sprejemajočih rok, s širokim pogledom – brez črno-belega slikanja sveta.

Marsikdo se je pri svojem vzgojnem delu opiral na vas in iskal vaš nasvet. Na kaj se opirate pri presojanju in odločanju? Ali izhajate iz kakšne posebne filozofije ali duhovnosti? Ste verni?

Ne. Zelo verna je bila babica po očetovi strani in pa dedek. Oči in mami nista bila verna in nismo bili versko vzgojeni. Babica nas je naučila vse molitve ... Ne verujem v Boga kot Boga, to ne, verujem pa v ljubezen, in če je Bog ljubezen, potem verujem v Boga.

Veliko sem delala s starejšimi ljudmi, tudi v domu starejših občanov. Bila sem ob njih ob smrti. Številni, ki niso bili verni, so Boga ob smrti klicali, sploh starejši. Izpostavila bom svojo mamo: umrla je doma, sama sem jo negovala ... Ogromno ji je pomenilo, ko ji je na onkološkem inštitutu bolniški duhovnik dal podobico in s tisto podobico je umrla. Zelo sem mu hvaležna, ker je bil edini s tako lepim odnosom do mame. Pomagal ji je pred strahom pred smrtjo.

Pred približno 35 leti je bilo v domovih še strogo prepovedano, da bi prišel duhovnik za mašo ali za pogovore; da bi npr. opravil maziljenje, kar je večinoma vernim kmečkim ženskam v domu veliko pomenilo. Zato sem se nekega dne odpravila v župnišče do duhovnika in mu predlagala, naj pride v civilu, da bi se z njimi pogovoril, kaj zmolil. Moram reči, da ga je bilo malo strah, potem pa sva se vseeno dogovorila; ženske so bile presrečne, imeli smo majhen dnevni prostor, kjer smo postavili sliko Marije, ki smo jo kar obrnili: z ene strani je bil Tito, z druge Marija. Vse po potrebi. Zato sem imela težave, bila sem obravnavana ... toda dosegla sem, da se je stvar nadaljevala in je nazadnje, okrog leta 1985, lahko duhovnik prišel že v svoji obleki in ob nedeljah maševal. Vedno sem izhajala iz tega, kaj so potrebe ljudi, kaj jim veliko pomeni, kako jim bo lažje.

Vedno sem izhajala iz tega, kaj so potrebe ljudi, kaj jim veliko pomeni, kako jim bo lažje.

Kako ste prišli do vzgojnega dela z mladimi?

Po delu v domu za ostarele sem delala z mladimi in s starejšimi paraplegiki, tetraplegiki, z bolniki s cerebralnimi okvarami, z mulitiplo sklerozo, kar sem delala z velikim veseljem. A na neki točki se izčrpaš, izprazniš. Delali smo z ljudmi iz različnih kulturnih okolij in je bilo včasih kar težko. Najtežje je bilo, da so ti ti ljudje nekako zamerili, da nisi tudi sam invalid. Potruditi sem se morala za vzpostavitev odnosa. Ampak mi je uspelo; v vsaki službi sem se dala vso. Ko sem odšla od tam zaradi zapletov v vodstvenem kadru, sem začela delati z mladimi. Najprej kot vzgojiteljica, nadaljevala sem kot svetovalna delavka.

Kaj vam daje upanje, kaj vas žene pri vašem delu? 

Verjamem v te otroke, v te mladostnike. Čisto vsak ima v sebi nekaj dobrega, nekaj pozitivnega. Umetnost je najti pozitivne stvari v njih in na tem graditi. Ko enkrat veš naslednje, ti je lažje: ti otroci so vzpostavili veliko obrambnih mehanizmov, brez katerih ne bi preživeli. V drugem okolju pa so ti obrambni mehanizmi moteče vedenje in ne ustrezajo več. Da so npr. lahko preživeli fizično, psihično, spolno nasilje, so morali izključiti vsa čustva, vsa občutja.

Verjamem v te otroke, v te mladostnike. Čisto vsak ima v sebi nekaj dobrega, nekaj pozitivnega.

Srečujete se z mnogimi zahtevnimi zgodbami, ki bi vas lahko potrle, preplavile ... Zdi se mi, da spretno ohranjate tako profesionalnost kot ljubezen do tistih, ki so vam poslani na pot. Kje je tista točka ali razlika, da si rečete, sedaj potrebujem distanco, bom profesionalna in bom postavila mejo?

Prvi pogoj je, da imaš te otroke rad, ne glede na to, kaj naredijo. Da jih sprejemaš v njihovi drugačnosti. Ta drugačnost pa včasih pomeni zelo grde stvari. Če torej tega nisi sposoben sprejemati, je boljše, da tega ne delaš. 

Otroke moraš čutiti, moraš jih imeti rad in dejansko moraš imeti iskreno željo, da hočeš nekaj narediti zanje. To čutijo. Moraš biti pa sposoben – in to sposobnost imaš ali pa je nimaš. Tega ti ne more dati nobena fakulteta ali doktorat. Tisti občutek, da znaš biti profesionalen takrat, ko hočeš doseči določen cilj. Da izklopim, da se mi otrok smili, ker ne bom s tem, da se mi nekdo smili, ničesar naredila. Lahko bom samo še poglabljala motnjo, vedenje bo samo še slabše, ker bo šel v vlogo žrtve. Pri tem razumem vse, kar se mu je dogajalo v preteklosti: bilo je hudo, ni bilo v redu, ni sam kriv itn., ampak v tej točki morava iti naprej. Treba je nekaj spremeniti. 

Moraš biti pa sposoben – in to sposobnost imaš ali pa je nimaš. Tega ti ne more dati nobena fakulteta ali doktorat.

Bistveno pri naših otrocih je, da dosežemo, da lahko minimalno socialno vsaj toliko funkcionirajo, da lahko normalno samostajno živijo naprej. Včasih so poškodbe za nekatere lahko tudi prevelike in vedeti moramo, da je nekje meja, do katere lahko pridemo, več pa ne. Zato sem cilje vedno postavljala malo niže, kot je otrok zmogel. Tako jih je lahko dosegel in gradil pozitivno samopodobo.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Božje okolje (05/2023).