Film je postavljen v 50. leta dvajsetega stoletja, ko je romunska komunistična oblast ukazala, naj se deportira 40.000 nedolžnih ljudi, ki so živeli v bližini meje s Titovo Jugoslavijo. 

Obtožene, da so sovražniki naroda, so sredi noči nagnali z domov, naložili na živinske vagone in odpeljali v t. i. romunsko »Sibirijo«, divjino, kjer so bili pogoji za preživetje tako rekoč nemogoči. 

Bili so žrtve procesov za eliminiranje političnih nasprotnikov in etničnega čiščenja ob militarizirani meji, v glavnem kmetje in veleposestniki, učitelji, duhovniki, ljudje, ki so razmišljali s svojo glavo, ljudje, ki so se zavedali, da brez resnice ne moremo biti svobodni.

Pred dvema tednoma smo na parlamentarnih volitvah padli na izpitu zrelosti in odgovornosti.

Mlad učitelj, preden ga deportirajo, razlaga svojim učencem: »Svoboda je nagrada, ker smo se borili za pravico. Zato moramo z njo ravnati nadvse previdno. Svoboda ne pomeni, da lahko vsak počne, kar hoče.« 

In jim da za domačo nalogo, naj napišejo, kaj oni mislijo, da je svoboda. To vprašanje si zastavi tudi ob koncu filma. Ve samo to, da otoki svobode nastajajo in izginjajo: Budimpešta 1956, Praga 1968, Gdansk 1985, Berlin 1989, Bukarešta 1989 … Slovenija 1991. 

Nekaj let stabilnosti. Potem pa terorizem, islamski fundamentalizem, pohod nihilizma po Evropi. Gibanje LGTB, Irak, Afganistan, Sirija, pandemija virusa covid. Danes Ukrajina. Jutri?

V Sloveniji smo končno imeli sposobno vlado: predsedovali smo Svetu EU, dvignili gospodarsko rast, gradimo javno infrastrukturo od cest do železnic, zmanjšali smo brezposelnost, začeli odgovorno skrbeti za starejše, se spoprijeli z zdravstveno problematiko ...

Pred dvema tednoma pa smo na parlamentarnih volitvah, tokrat že četrtič zapovrstjo, padli na izpitu zrelosti in odgovornosti. Večina je spet nasedla »neodvisnim medijem«, praznim obljubam, novim obrazom, ki so jih lansirale sile kontinuitete oz. partije ter ustavile desnico. 

Po Haiderjevih svobodnjakih in Berlusconijevi stranki Hiša svoboščin ima tako tudi Slovenija svoje svobodnjake. In prvi obrisi te svobode, ki bo svoboda za izbrane, se že kažejo. Volilna komisija ima srečo, da imamo Svobodo. 

Po dveh fiaskih, nedostavljenih volilnih lističih v tujino ter napačnem seštevku oz. štetju poslancev, bi morala vsaj odstopiti. Ne, njen predsednik se celo pohvali, kako dober je, da je opazil napako!?

Svoboda, ki ignorira voljo volivcev, saj se vladna koalicija sestavlja s politiki, ki so jih volivci izločili: Šarec, Bratuškova, razpolovljena SD ter Levica.

Zares bomo svobodni šele, ko ne bomo potrebovali poguma, da bi bili svobodni, je zapisala Ana Blandiana. Slovenci tega poguma očitno še ne zmoremo.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (19/2022).