Z Rafkom Klemenčičem, župnikom v župnijah Kamnje in Črniče, in Borutom Škodlarjem, vodjo enote za psihoterapijo na Psihiatrični kliniki Ljubljana, smo se pogovarjali o tem, kaj nas zares utruja, kdo je bolj nagnjen k pregorevanju in kako izgorelost preprečiti. Celoten pogovor z njima si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Ubežati izgorelosti.

Kakšna je razlika med izgorelostjo, depresijo, stresom in kronično utrujenostjo?

Borut Škodlar: Te kategorije se prekrivajo, čeprav imajo različna izhodišča. Depresivnost in anksioznost sta duševni motnji, kronična utrujenost, stres in izgorelost pa so manj definirani. Stres je splošen izraz za vse, kar človeku pomeni oviro, izziv – to je lahko pozitivna spodbuda ali pa negativen pojav, ki človeka izčrpava.

O izgorelosti govorimo, ko se nakopiči toliko negativnega stresa in občutij, da človek ne zmore več uživati v svojem delu. Ko je stalno utrujen, izčrpan, slabo spi, si pomaga z alkoholom, pomirjevali, ko postane zelo razdražljiv v odnosih. Opušča konjičke, vse se mu zoži le na delo. Zjutraj si želi, da še ne bi bilo jutro. V tem krču samo še kroži: nič več ga ne razveseli, potolaži, nagovori. Sindrom izgorelosti je bil definiran v 70. letih predvsem pri ljudeh, ki delajo v poklicih za pomoč drugim ljudem: zdravniki, medicinske sestre, učitelji, duhovniki.

Kaj nas najbolj utruja? Je to res količina dela?

Borut Škodlar: Gotovo je to količina dela, pa tudi pritisk pričakovanja od zunaj. Zelo pomembna so tudi notranja pričakovanja, ideali, ki so v nas še iz zgodnjega otroštva. To dvoje se pogosto poveže. Človek z visokimi pričakovanji se zelo razdaja, vključi se v sto projektov. Lahko se začne začaran krog. Ko je že ves izčrpan od preobilice dela in stresa, teže reče ne in postavi prioritete.
Rafko Klemenčič: To je res pogost pojav pri tistih, ki delajo z ljudmi, jim želijo pomagati, se žrtvovati zanje. Če si iskren, odprt, prej ali slej na tej poti srečaš samega sebe. Neodrešen jaz je velikokrat vir izgorelosti.

Ali so nekateri posamezniki po osebnostni ali psihološki strukturi bolj nagnjeni k temu, da zapadejo v izgorelost?

Borut Škodlar: Gotovo je povezava med depresivno pozicijo, ki ni le klinični sindrom ali osebnostna motnja. Gre za razvojni pojav. Ko otrok vidi, da mama ni le idealna, mora to v sebi nekako integrirati in začne skrbeti zanjo. Temu rečemo, da doseže depresivno pozicijo. Mnogi poklici, ki pomagajo drugim ljudem, imajo v ozadju depresivno pozicijo, kar pomeni, da nekomu daješ prednost, se poglabljaš vanj, skrbiš zanj, se počutiš odgovornega zanj, celo krivega, če mu ne pomagaš. In potem je tudi do izražene depresivnosti ali izgorelosti le korak. Da človek lahko na daljši rok pomaga drugim, mora nujno doseči ravnovesje, razvojno zrelost.

Ali lahko izgorelost prepoznamo sami ali za to potrebujemo druge?

Rafko Klemenčič: Tega si zlepa ne priznamo. Sploh moški hitro zaidemo v odvisnost, primanjkljaje začnemo pokrivati z drugimi stvarmi in se ne soočimo s problemom.
Borut Škodlar: Moški se veliko prej ujame v začaran krog, ki vodi v izčrpanost, izgorelost, deloholizem. Prav zato, ker pozneje pove drugemu, da mu je težko, prej poseže po substancah in prej pomisli na samomor ali postane agresiven. Seveda je izgorelost pogosta pri obeh spolih, so pa gotovo pri vsakem določene posebnosti.

Katere faze izgorelosti poznamo?


Foto: Tatjana Splichal

Borut Škodlar: Izgorelost ni diagnoza, zato tudi težko govorimo o fazah, poznamo pa njene simptome. Grobo vzeto, bi bila prva faza obdobje, ko je človek izpostavljen veliki obremenitvi, veliki količini negativnega stresa, ko se čuti preplavljenega z obveznostmi, vendar še zmore funkcionirati. Še lahko spi, ohranja odnose, če so prisotne zlorabe snovi, alkohola, še niso prevelike. Potem nastopi faza popolne izgorelosti, v kateri so polno izraženi vsi simptomi. Gre za življenjski krč, iz katerega sta mogoča dva izhoda. V fazi kronifikacije, ko se stvari zapletajo, se razvijejo odvisnosti, samomorilno vedenje, obupanost. Izgorevanje človeka izgori. Lahko pa je to trenutek, ko se človek prebudi, se sreča s samim seboj in sprejme ukrepe, da prekine verigo.

Ali smo danes psihološko ranljivejši, kot so bili nekoč?

Rafko Klemenčič: Pri srečevanju z ljudmi vidim, da smo danes veliko manj povezani. Človek je veliko bolj sam, tudi če je obdan z ljudmi. Poleg tega nas medijski aparat sili k temu, da se uveljavljamo kot posamezniki, da je vse odvisno od nas. Že pri vzgoji se lahko vse vrti okoli otroka, naredimo ga za središče. Poenostavljeno rečeno: tudi v preteklosti je bilo življenje lahko zelo naporno, vendar so bili ljudje bolj povezani. V živem odnosu se stvari sproti predelajo. Če si »od znotraj« sam, se nakopičijo.
Borut Škodlar: Včasih je bilo v družbi več prepoznanih in priznanih vrednot. Ljudje so se strinjali, kaj je dobro in kaj ni. Zdaj pa imamo neskončno več možnosti, veča se občutek, da lahko dobim na klik kar koli. Tudi za identiteto in način življenja si lahko izberem kar koli. Hkrati pa to pomeni, da nimamo naravnih meja. Vedno znova si vzpostavljamo življenje, se odločamo, kar nas spet izpostavlja stresu. Kolikor so bile stvari v preteklosti omejujoče in so lahko zbujale tudi odpor, so hkrati prinašale določeno varnost.
Rafko Klemenčič: Poleg tega me svet iz dneva v dan zasipa s poplavo podob idealnega očeta, idealne matere, idealnega moškega, idealnega upokojenca. Lahko začnem zavračati sebe in iskati svojo vrednost med temi projiciranimi podobami in ne v tihem glasu, ki mi govori od znotraj. Danes slišimo malo dobrih zgodb. Po domovih srečujem črnoglede, obupane starejše ljudi, tudi zato, ker imajo od jutra do večera prižgan televizor, ki jih bombardira s slabimi novicami na vsake pol ure.

Pogovarjala se je Katarina Ropret

Več o tej temi si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Ubežati izgorelosti.