Inbal Freund je soustanoviteljica in direktorica podjetja Hatashtit, družbene iniciative, katere cilj je povečati raven strokovnosti, znanja in sposobnosti družbenih podjetij, da bi bolje služila izraelski družbi. Poleg tega je izvršna direktorica Fundacije Amitai Family. 

Kakšna je trenutna situacija v Jeruzalemu, kako ste?

Ob tragediji, s katero smo se v preteklih dneh soočili, smo vsi v šoku in travmatizirani. Vendar se trudimo, da bi se čim prej spet postavili na noge in pomagali tistim, ki potrebujejo pomoč. Kar naprej prihajajo novice o ljudeh, ki smo jih poznali, kako so se morali skrivati za pomoč ali da so umrli.

Ena od mojih zaposlenih živi v kibucu blizu Gaze, ima družino in dva otroka. Ko se je začel napad, so se zaklenili v varno sobo. Teroristi so z granato poskušali razbiti njihova vrata, a jim je to v resnici rešilo življenje, saj so se vrata pokvarila in jih niso mogli odpreti. Ko so po nekaj urah zavohali dim, ker so jim zažgali hišo, in spoznali, da bo pomoč prišla prepozno, so skočili skozi okno in tekli proti avtu. Povedala je, da so na cesti videli strašne prizore, trupla so ležala po tleh. Zdaj je družina na varnem, poskušamo jim pomagati, kolikor je to mogoče.

Brat moje prijateljice je pogrešan; ženski, ki je bila pred kratkim pri meni na razgovoru za službo, so umorili sina. Delamo tudi z nevladno organizacijo, ki ima nekaj osebja v Gazi, ena od njih je izginila in so jo po nekaj dneh intenzivnega iskanja vendarle našli. Danes zjutraj smo izvedeli, da so sinovemu učitelju umorili sina. Prijateljičin nečak iz srednje šole je prav tako umrl. Mislim, da ni več hiše v Izraelu, kjer ne bi poznali nekoga, ki je bil umorjen.

Vse to je za nas zares pretresljivo. Še vedno se bojujemo, rakete še vedno padajo, napadati so začeli tudi s severa. Pripravljamo se na dolgo obdobje, ko se bomo morali soočati s to strašno situacijo.

Je pa tudi veliko solidarnosti: ljudje prinašajo hrano in opremo za družine, za vojake, skrbijo za tiste, ki so jim ugrabili ali umorili svojce. Sama sem začela popisovati vsa stanovanja v moji soseski, da bomo vedeli, katere družine tu živijo, kje so ostareli ali govorci tujih jezikov, da jim bomo lahko pomagali, če bo treba. Vsi imamo tudi varne sobe in zaklonišča, ki jih zdaj preverjamo in opremljamo. Sodelujemo tudi z invalidsko organizacijo in iščemo rešitve, kako evakuirati ljudi na vozičkih, če bi bilo treba. Za delo v kriznih razmerah usposabljamo tudi socialne delavce in druge prostovoljce.

Smo dobro organizirani, v resnici nimamo druge možnosti.

Vrniva se k začetku napadov, k sobotnemu jutru. Vem, da verni Judje ob šabatu ne uporabljate elektronskih naprav, kako ste sploh izvedeli, kaj se dogaja?

V petek zvečer smo v sinagogi praznovali praznik simhat Tora, dan, ko se veselimo, da imamo Postavo. To je najbolj vesel praznik v judovstvu, vsi plešemo, otrokom dajemo bombone, skupaj beremo Postavo … To je res vesel in lep trenutek. V soboto zjutraj, ko naj bi se praznovanje nadaljevalo, pa so nas zbudile sirene. To je bil popoln šok, tega nihče ni pričakoval. Šli smo v varno sobo in tam počakali nekaj ur, dokler sirene niso potihnile.

Ker gre za situacijo, ko je ogroženo življenje, je dovoljeno uporabljati elektriko. Tako smo lahko sledili dogajanju, ampak v resnici nismo dojeli, kaj se dogaja. Nekako bi še pričakovali, da je žrtev deset, mogoče 15 ali 30, zdaj pa se pogovarjamo o tisoč mrtvih. Slišali smo za ugrabljene otroke, gledali posiljene in ugrabljene ženske, pokol na miroljubnem glasbenem festivalu. Številne so ugrabili in jih odpeljali v Gazo, tudi otroke. To je preprosto neverjetno. Počasi smo se zavedeli, da se kaj takega še nikoli ni zgodilo.

Počasi smo se zavedeli, da se kaj takega še nikoli ni zgodilo.

Šest vaših najbližjih sorodnikov je od leta 1948 umrlo v konfliktih s Palestinci. Kakšne odnose imate sicer s Palestinci, ste se kaj srečevali z njimi?

Seveda. Mislim, da so povsod dobri in slabi ljudje. Ekstremisti so na vseh straneh. V to sem resnično prepričana. Del moje službe je tudi, da pomagam arabskim organizacijam. Učim jih, kako naj zastavijo strategije svojih organizacij in kako naj krepijo svoje skupnosti. Z njimi tesno sodelujem. Ena od njih podpira majhna podjetja v Vzhodnem Jeruzalemu, drug projekt usposablja arabske ženske, da po vsem Jeruzalemu postavljajo čebelnjake in pridelujejo med. Sodelujemo tudi pri kulturnih dogodkih in festivalih, ki združujejo umetnike vseh religij.

V vsakodnevnem življenju pomagam graditi mostove med ljudmi, izboljševati skupnosti, tudi arabske. Te Palestince poznam in so dobri ljudje. Prepričana sem, da so tudi v Gazi dobri ljudje, ki jim res ne želim nič slabega. Zato je naša vojska pozvala civiliste, naj se iz Gaze umaknejo v Egipt.

Prepričana sem, da so tudi v Gazi dobri ljudje, ki jim res ne želim nič slabega.

Tisti, ki tem ljudem zares škodi, je Hamas. Razvojno in humanitarno pomoč so uporabljali za to, da so se vojaško krepili, da so nas lahko napadli. Prav tako pa Hamas uporablja lastne otroke kot živi ščit za svoja oporišča. Zatečejo se v šole in bolnišnice, da izraelska stran izpade kot zločinec, ki pobija civiliste. V resnici pa to počne Hamas: v zločinskem napadu so postrelili ostarele, ženske, otroke. Koliko žensk so posilili, videli smo kri na njihovih hlačah. Na šabat smo pri novicah slišali klice teh ljudi, kako so moledovali, naj jim pride kdo pomagat, da so teroristi pred njihovimi vrati, pa nismo mogli storiti ničesar (jok). Mislim, da nobena država spričo takšnega grozljivega nasilja zoper svoje državljane ne bi bila tiho.

Hamas uporablja lastne otroke kot živi ščit.

Kako bo po vašem mnenju ta vojna vplivala na vaš odnos do Palestincev? 

Želela bi si, da bi zmogla hitro presoditi, kdo je dober in kdo slab. Pred nekaj tedni smo se na primer na ulici srečali s palestinsko družino, ki je imela otroke, ki so stari približno toliko kot moji. Imeli so žogo in čeprav znamo le nekaj arabskih besed, so se otroci igrali skupaj. Na koncu smo si izmenjali telefonske številke in načrtovali še kakšno srečanje. Bili so res čudoviti ljudje. Večina je takšnih, žal pa je nekaj tudi takih, ki nam zares želijo škoditi, in tiste bi bilo treba pregnati.

Kakšne posledice bo to imelo na položaj kristjanov v Sveti deželi?

Sama sem v dobrih odnosih s kristjani, v Jeruzalemu se srečujemo s kristjani iz Gibanja fokolarov. So res dobri ljudje in tesno sodelujemo. Mislim, da so kristjani tudi v tem trenutku naši zavezniki. Hamas je grožnja tudi za Evropo. Kot veste, so v nekaterih evropskih mestih javno praznovali uspešen napad na Izrael, kar je nesprejemljivo. Če bi Hamas zmagal v Izraelu, kaj bi to pomenilo za zahodni svet?

Hamas je grožnja tudi za Evropo.

Judje ste bili preganjani skozi vso zgodovino. Kako je danes biti Jud? 

Za razliko od preteklosti še nikoli doslej nismo imeli svoje vojske. Danes se lahko branimo. Po vsem svetu je antisemitizem v porastu, zato nimamo druge možnosti, kot da ostanemo v Izraelu.
Sem ponosna, da sem Judinja in Izraelka. Naša vera nam zapoveduje, da si ves čas prizadevamo narediti svet boljši. Prav o tem se pogovarjamo tudi v naši skupnosti v sinagogi, Izrael je poznan kot zelo inovativna država. Ne moremo pa se opravičevati za to, da se branimo in borimo za svoja življenja. Ne bomo dovolili, da se nam ponovno zgodi holokavst.

Po vsem svetu je antisemitizem v porastu, zato nimamo druge možnosti, kot da ostanemo v Izraelu.