Iz zavetja dreves je stopila košuta in se pognala v jezero. Okrog nje so začele frčati kapljice vode, ki so se lesketale v soncu in štropotajoč udarjale ob gladino. Žival je kmalu izginila v daljavi, gladina se je umirila in očarljivi prizor bi utonil v pozabo, če ga ne bi iz skrivališča v travi posnel naravoslovni fotograf Marko Masterl. Njegove fotografije iz kočevskih gozdov smo lani videli na razstavi revije »National Geographic« v ljubljanskem Tivoliju (del je pravkar na ogled v Kočevju), njegovi portreti rastlin krasijo te dni tropski rastlinjak v ljubljanskem Botaničnem vrtu, mi pa bomo pokukali v ozadje njegovega ustvarjanja, ki na razstavah ostaja skrito.



Kdaj vas je pritegnila naravoslovna fotografija?
Narava me je vedno zanimala. Kot otrok sem se potikal po travnikih in nosil domov žabe, na koncu osnovne šole pa sem se začel ukvarjati z ornitologijo. Med popisovanjem ptic sem opažal številne živali in prišel na zamisel, da bi jih fotografiral. Počasi sem kupil opremo in tako me fotografija spremlja že več kot trideset let. Postala je način mojega življenja.

Ali raje fotografirate živali ali rastline?
Dolga leta sem fotografiral predvsem živali in gozd. Ko sem začel sodelovati z revijo »National Geographic« – zanjo sem pripravil reportaže o rjavem medvedu, polhih in kočevskem pragozdu – pa sem pri pripravljanju ene od zgodb »opazil« tudi množico drobnih živalic in rastlin, ki jih nisem mogel dobro prikazati s klasično bližinsko fotografijo. Odkril sem tehniko fotografiranja z belim ozadjem, se pridružil mednarodnemu projektu »Meet Your Neighbours™« (Spoznaj sosede) in začel fotografirati tudi rastline. Zdaj vidim, da vsaka cvetlica na travniku drugače koketira z objektivom. Če se zapodiš in fotografiraš prvo, nisi naredil nič. Najti moraš tisto, ki je nekaj posebnega.

Koliko opreme nosite s seboj?
Na običajnem sprehodu po kočevskih gozdovih imam štiri objektive, aparat in stativ, kar tehta blizu dvajset kilogramov. Če grem fotografirat določeno žival, vzamem samo tisto, kar bom zanesljivo potreboval, saj moram biti tih in gibljiv. Za projekt »Spoznaj sosede« pa imam posebno studijsko opremo, s katero napolnim ves nahrbtnik. Čim več poskušam narediti v naravi s samim fotografskim aparatom, poznejši obdelavi se izogibam. Fotografiram večinoma tako, da imam zadnjo besedo jaz in ne avtomatika v fotoaparatu.

Kaj je bolj pomembno za dobro fotografijo – oprema ali izostren občutek?
Fotografska oprema je orodje. Z dobrim orodjem narediš stvari laže, hitreje in bolje, a potrebne so tudi izkušnje in »kilometrina«. Tudi s preprosto opremo lahko nastanejo odlične fotografije. Pomembno je dobro poznavanje opreme, da jo lahko čim bolje izkoristiš. Zato jo nerad menjam. Pri meni fotografija najprej nastane v glavi. Poskusim si ustvariti neko sliko in potem tisto iščem v naravi.

»Po naravi nisem ravno vsiljiv tip. Izogibam se brlogov, gnezd, samic z majhnimi mladiči ... živali morajo imeti svoj mir. Zato počakam, da se mi same približajo, in jim vedno pustim prostor, da se lahko tudi umaknejo,« ste zapisali v eni od predstavitev. Torej vas ne zanimajo fotografije za vsako ceno?
Naravoslovna fotografija je lahko zelo moteča za okolje. V tujini so že pred dvajsetimi leti delali stvari, ki so šle na škodo živali – pomembno je bilo samo, da so dobili želeno fotografijo. Zdaj se to pojavlja tudi pri nas. Če v tujini odkrijejo, da je bila fotografija posneta na sporen, neetičen način, je ne objavijo. Pri nas pa to nikogar ne zanima. Sem že slišal: »Če ne boš ti tega posnel, bo pa kdo drug.«



Posneli ste medveda, ki ima glavo pordelo od zahajajočega sonca, in košuto, ki teče po vodi. Verjetno ste zanju porabili precej časa ...
Sem. Krmišče za divje prašiče so obiskovali tudi medvedi, ker so na lahek način prišli do hrane. Opazoval sem, kako prihajajo, ker imajo ustaljene vzorce. Za dobro fotografijo je treba proučiti vedenje živali. Košuto pa sem posnel na Reškem jezeru pri Kočevski Reki. Tja ne hodim več, saj je bilo jezero kasneje preveč izpostavljeno. Škoda! Prej so košute tudi sredi dopoldneva stale v vodi, saj se niso počutile ogrožene, zdaj pa se obnašajo drugače. Ko pridejo k jezeru, pogledajo levo in desno, če ni kakšnega čolna. Če ni nikogar, stečejo čez. Zanimiv je vpliv človeka. Nekoč sem ob stečini, kjer hodijo košute zjutraj s paše nazaj v gozd, postavil maskirni šotor. Pustil sem ga štirinajst dni, da bi se ga navadile. Ko sem zlezel vanj, so košute res prišle, a petdeset metrov stran. Tudi prazen šotor jih je motil. Prestavile so svojo običajno pot.

Kje ste navadno skriti?
Lovskih prež navadno ne uporabljam, ker so previsoke. Rad sem na tleh, da gledam živali iz oči v oči. Ker je šotor precej velik, se večkrat pokrijem kar z vejami. Ko sem pripravljal reportažo o medvedih, sem skoraj leto in pol iskal primeren prostor. Ko sem ga našel, sem se z lovcem dogovoril, da lahko prihajam tja ves teden. V ponedeljek sem čakal in se ni zgodilo nič. V torek, sredo in četrtek se je zgodba ponovila: nič. Kljub temu sem prišel še v petek, vendar sem s seboj vzel le daljnogled. In kaj se je zgodilo? Ob šestih zvečer je prišel volk, ob sedmih pa še medved. Kako nepredvidljiva je narava! Štiri dni nisem videl ničesar, potem pa v eni uri volka in medveda. Pri naravoslovni fotografiji je potrebne nekaj sreče in veliko vztrajnosti, da ne obupaš prehitro.

Kako pa je bilo z divjo mačko?
Vedel sem približno, kje je, saj sem videl njene sledi in jo enkrat celo srečal. Natančno sem pregledal območje. Presodil sem, da bo prišla skozi ožino med skalami, preveril sem, kako piha veter in kako je s svetlobo, ter sedel pod drevo. Prišla je kakor duh. Nobena vejica ni počila. Nanjo so me opozorile ptice, ki so se nenadoma začele razburjati. Tedaj sem jo zagledal, kako deset metrov pred mano sedi na skali in gleda naokrog. Naredil sem par posnetkov. Glas aparata navadno preplaši živali, mački pa je zbudil radovednost. Ker sem bil povsem pri miru, se mi je približala.

Ali ste bili med fotografiranjem medvedov kdaj v nevarnosti?
Ko sem pripravljal reportažo o njih, sem tudi spal v gozdu, vendar nisem nikoli čutil nevarnosti. Morda je to tudi posledica spoštljivega odnosa do gozdnih živali. Seveda sem imel že nekaj bližnjih srečanj. Pred dvema letoma sem med vožnjo s kolesom po gozdni poti pod Onekom naenkrat zaslišal pihanje. »Aha, medved,« sem si rekel. Skočil sem s kolesa in zagledal tri mladiče, ki so plezali na drevo, spodaj pa medvedko. Morda je bilo dobro, da je bil med njo in menoj grm. Zapihala je in se postavila na noge, jaz pa sem se oglasil, da je vedela, da sem človek, in stopil nekaj korakov nazaj. Tam sem počakal, da so se umaknili, in šel potem naprej. Medvedka me je opozorila, da je tam, ni me pa ogrožala. Upam, da tudi jaz ne ogrožam živali.

Kaj svetujete tistim, ki jih privlači naravoslovna fotografija? Kako začeti? Na kaj naj bodo pozorni?
Vsakemu začetniku svetujem, naj poskuša z ročnimi nastavitvami aparata. Tako se bo naučil opazovati svetlobo in razmišljati o njej. Fotografija je namreč svetloba. Vsak kraj je v določenem času in določeni svetlobi zanimiv, zato se fotografi večkrat vračamo na iste kraje. Za začetek ni potrebne veliko opreme, pomembno je opazovati dogajanje v naravi.

Ali naj se torej začetnik loti fotografiranja velikih živali ali metuljev?
Fotografira naj tisto, kar ga privlači. Seveda pa je treba o tistem, kar fotografiraš, tudi nekaj vedeti. Ravno zdaj iščem pet milimetrov velikega hroščka, ki se pojavlja na divjih lilijah. Zadnjič sem enega odkril ob poti na Fridrihštajn, a potem ob pregledovanju fotografij ugotovil, da ni pravi. Imel je namreč rdeče nogice, jaz pa potrebujem takega s črnimi. Hočem reči: ni treba začeti takoj z medvedi, tudi metulji so zanimivi. Projekt »Spoznaj sosede« je namenjen ravno temu, da bi spoznali živalske in rastlinske vrste, ki jih morda vsak dan srečujemo, a jih ne opazimo. Zato so izpostavljeni na belem ozadju.

Ali je po vseh teh letih še kakšna žival, ki si jo še posebej želite ujeti v objektiv?
Takih živali je veliko. Zelo me privlači črna žolna. Je skrivnostna, leti kot metulj, dotakne se me njeno oglašanje. Potem so še zveri – volk, ris. Tudi kaj manjšega, recimo gozdne miši, ki jih ne poznamo. Toliko je še stvari v naravi, ki čakajo. Omejitve so samo v naših glavah.