V dvorani Zavoda Friderika Ireneja Barage v Novem mestu je bila v sredo, 3. aprila, škofijska spomladanska pastoralna konferenca z naslovom Moč in nemoč duhovniškega – preroškega poslanstva danes. Na temo Duhovnikova utrujenost in moč poklicanosti je predaval provincial frančiškanov p. Marjan Čuden.

Dejal je, da je utrujenost tihi ubijalec, ki se pojavlja predvsem zaradi napetosti in stresa, ki tudi v prostem času ne prenehata. Tudi duhovniki so utrujeni. Zakaj? Zaradi naveličanosti nad svojim načinom življenja, pomanjkanja spanja, prevelike dejavnost ali lenobe, ko delamo samo tisto, kar nam je všeč.

»Utrujeni smo, če brez predaha tečemo svoj maraton dolžnosti. Še posebej smo utrujeni, če nismo urejeni in je vse okrog nas in v nas kaos.Najpogosteje nismo utrujeni od dela, ki smo ga opravili, ampak od dela, ki nas šele čaka. Utruja nas misel kako se ga bomo lotili, kdo nam bo pomagal, ali bomo delo zmogli? Včasih nas bolj kot delo utrujajo opravki in obveznosti, ki se kar kopičijo.«
Provincial frančiškanov p. Marjan Čuden

Veliko energije lahko porabimo tudi, ko se sprašujemo, ali je naše delo sploh koristno. Razočaranje nad samim sabo jemlje delovni zagon. Deloholiki se utrudijo, ker se nikoli ne umirijo in se ne znajo veseliti opravljenega dela. »Če se hoče človek umiriti, se mora znati ustaviti in z zadovoljstvom pogledati na opravljeno delo in se ne takoj zapoditi v nove obveznosti.«

Izčrpavajo strah in konflikti

Izčrpava tudi strah, zaradi katerega dvomimo vase, prepričuje nas, da nismo dovolj dobri pastoralisti, da nam nikdar ne bo uspelo, da moramo izpolnjevati pričakovanja drugih, da bodo posledice napačnega koraka za nas usodne in nepopravljive.

Kot razlog za utrujenost je p. Čuden navedel tudi konflikte, ki so značilni predvsem za radikalne duhovnike ali tiste, ki živijo samo v preteklosti ali samo v prihodnosti. Ne nastajajo tam, kjer so duhovniki sposobni empatije in zdravih kompromisov, predvsem pa pogovora. »Ni dovolj, da so konfliktne stvari samo izgovorjene, ni dovolj samo pogum, da si 'upamo povedati', potrebno se je slišati in opustiti nekaj svojega 'prav', da si lahko pridemo nasproti. Konflikti nas razdvajajo, milost nas združuje.«



Človeka utruja neprestano protestiranje nad božjim načrtom. Ko bomo sprejemali Božjo voljo, bosta »prevladovala mir in spokojnost, dana nam bo moč, ki premaguje najrazličnejše napore – tudi nemogoče.«

Utrujeni zaradi greha in razvajenosti

Utrujeni smo zaradi greha, ki ga je p. Čuden definiral kot »odtujitev samemu sebi in Bogu, ker je greh odtujitev od ljubezni, bistvo človeka in Boga pa je ljubezen«. Zato je duhovnike, pozval, naj ne odlašajo s spravo. »V spovednici nas čaka Jezus, ki nase nalaga naše grehe. Brez te razbremenitve ne moremo z močjo vršiti svojega poslanstva. Spovednica podarja nov elan in svežino.« Pri grehih duhovnikov je omenil napuh, sebičnost, hinavščino, nečistost in zasvojenost, pa tudi razvajenost, ko duhovniku nič ni dovolj dobro. »Z razvajenci v duhovniških vrstah je križ, ker se radi samopoveličujejo, niso miselno in duhovno zahtevni, radi govorijo koliko delajo, v resnici pa vsem okoli sebe jemljejo energijo, so mehkužni in imajo nadvse radi udobje.«

Duhovnike utruja tudi, če oznanjajo Boga, ne da bi res globoko verovali. »Močna vera daje človeku notranjo trdnost, veselje brez omame, radost, življenjsko orientacijo, trajno zadovoljstvo.« Predavatelj je omenil tudi osamljenost duhovnika, saj ima tudi sam potrebo po pogovoru. Zbrane je pozval, naj se sprejemajo, pomagajo, pogovarjajo in naj bodo enotni.


Zbrane duhovnike je nagovoril tudi novomeški škof Andrej Glavan.

Posledica utrujenosti je pregorelost, ko se ne znamo več veseliti in da se že zjutraj zbudimo utrujeni.

Zato je v drugem delu predavanja duhovnike pozval, naj si vzamejo čas tudi za počitek in molitev, saj »ko molimo, smo velesila«, naj bodo disciplinirani in urejeni, naj imajo močno vero, ljubezen, mir, globino, vedrino srca.

Ni treba biti »super sposoben, ampak super predan«

»Kljub utrujenosti smo lahko novi evangelizatorji. Najprej tako, da pokažemo svetu svojo pristnost! Odpovejmo se pozunanjenosti, navidezni prijaznosti, vtisu, da smo z drugega sveta, da imamo vse pod kontrolo, bodimo naravni v vseh ozirih, celo v načinu govora. Za tako pričevanje je naš svet dojemljiv. Dojemljiv je za domačnost, ki je drugo ime za ljubezen. Domačnost lahko udejanjimo tudi takrat, ko je naš energijski tonus nizek.«

Ob koncu je p. Čuden spregovoril o dobrem duhovniku. Dejal, da ni treba biti »super sposoben, ampak super predan«.

»Dragi duhovniki, ne imejmo utrujene, ampak veliko dušo! Ne bojmo se tega kar doživljamo in tega kar pride! Kakšno veselje je potovati skupaj z Bogom, ki vedno daje prvenstvo ljubezni! Bog bo preko nas naredil čudovite stvari, če bomo bolj zaupali njemu kot pa lastni krhkosti.«

Celotno predavanje si lahko preberete v prilogi.

UTRUJENOST IN MOČ POKLICANOSTI.docx

Foto: Jože Potrpin