Stalinist Boris Ziherl je leta 1949 dobil Prešernovo nagrado za besedilo France Prešeren – pesnik in mislec. Trdil je, da »Prešeren zavrača vsako obstoječo religijo. /…/ S Prešernovim svetovnim nazorom je neločljivo povezano zanikanje nesmrtnosti duše.« Ziherl uči novo vero: »Prešeren je bil nejeveren v religioznem smislu, toda globoko veren v pogledu svojega ljudstva: veroval je v njegovo nesmrtnost, v nesmrtnost človeštva. Posameznik je umrljiv, toda v delih, s katerimi je pripomogel k dvigu ljudstva, živi večno.« (Predlagam, da Ziherlov prevod Prešerna v komunista preverite z branjem Janka Kosa: Prešeren in krščanstvo.)

Ta obrazec o smrti »za dvig ljudstva« in o zavračanju vsake vere v posmrtno življenje je bil v civilni religiji titoizma sprejet kot temelj tanatopolitike. Ta kozmologija je bila izhodišče za tito­istično mesto mrtvih, ki naj bi ukinilo krščanstvo, grob in križ kot pomnik posamezniku.

Grobovi talcev v Begunjah in Dragi