Vztrajnost je zelo hvalevredna lastnost in si zanjo tudi prizadevamo, kolikor se pač da. Že kot otroke nas k temu spodbujajo. Toda če smo odkriti, moramo priznati, da to še zdaleč ni vedno lahko in nam pogosto tudi ne uspe, da bi bili zares vztrajni. Ob olimpijskih igrah sem včasih gledala različna tekmovanja in večkrat občudovala vztrajnost športnikov in si priznala, da česa takega jaz prav gotovo ne bi zmogla.

O vztrajnosti nam lahko spregovorijo mnogi bolniki in invalidi. Spominjam se gospe z multiplo sklerozo, zdaj že pokojne, ki ni mogla premikati rok, torej ni mogla tipkati. Bila pa je izvrstna lektorica. Ostalo ji je samo pisanje na tipkovnico s premikanjem očesnega zrkla, kar pa sploh ni tako preprosto. In to je počela. Tega se mora človek naučiti, in sicer z izredno veliko vztrajnostjo, ki pa mora biti še večja kot pri športnikih, čeprav je že ta zelo velika in si je navaden človek skoraj ne more predstavljati. Zato je to, kar dela ta bolnica z multiplo sklerozo,...