Avtor: Giotto



Danes v Katoliški cerkvi obhajamo slovesni praznik Gospodovega vnebohoda, ko je od mrtvih vstali Kristus dopolnil zemeljsko delovanje in odšel v nebo. Gospodov vnebohod, ki je ob veliki noči in binkoštih eden od najpomembnejših krščanskih praznikov, ki so ga poznali že ob koncu 4. stoletja, obhajamo 40 dni po veliki noči, saj se je Jezus po svetopisemskem izročilu po vstajenju toliko časa prikazoval učencem in izbranim pričam, preden je odšel v nebo.

V arhivu smo poiskali nagovor tedanjega ljubljanskega nadškofa msgr. dr. Antona Stresa ob prazniku Gospodovega vnebohoda, ki je v okviru poslanstva »biti priče Jezusa, ki živi v Cerkvi in v srcih ljudi« izpostavil tudi vlogo tednika Družina. Praznični nagovor upokojenega nadškofa Stresa iz leta 2012 v nadaljevanju objavljamo v celoti.

NAGOVOR UPOKOJENEGA NADŠKOFA STRESA (2012)

»Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? (Apd 1,11). To vprašanje opisuje našo temeljno življenjsko držo, našo držo ljudi in še posebej našo držo kot kristjanov, kot je poudaril tudi papež Benedikt XVI. Vprašanje vsebuje dve drži, ki sta povezani z dvema poloma, med katera je vpeto človekovo življenje.

Prvi pol je naša sedanja, zemeljska resničnost. 'Kaj stojite?' To je zemlja, na kateri stojimo, svet in okoliščine, v katere nas je postavila Božja Previdnost. Na zemlji smo zato, ker nas je Stvarnik postavil sem kot krono svojega stvariteljskega dela. Postavil pa nas je tudi v čisto določen kraj in čas, našo slovensko domovino na začetku tega tretjega tisočletja, v naše upe in prizadevanja, obljube in strahove. Zaznamovani smo s svetostjo našega človeškega življenja ter s slabostjo in grešnostjo naše padle človeške narave. Še bolj pa smo zaznamovani z milostjo Božjega odrešenja, ki nam ga je Bog naš Stvarnik naklonil po Jezusu Kristusu, svojem Sinu, ki se nam je kot eden izmed nas pridružil na našem popotovanju skozi čas. Trudimo se delati dobro na širnih področjih vsakodnevnega bivanja, od telesnega preživljanja do duhovne in kulturne ustvarjalnosti, od izgrajevanja svoje enkratne osebnosti do oblikovanja najrazličnejših skupnosti od družine in Cerkve do države in globaliziranega človeštva. Doživljamo napore in razočaranja, uspehe in poraze, gotovosti in dvome. Kljub temu pa živimo v trdnem upanju in zavesti, da bomo prej ko slej prispeli na cilj. Tu pa se pojavi razmišljanje: Kje je ta cilj? Samo v horizontalni, vodoravni ravnini zemeljskega časa in posvetnega obzorja? Torej samo to? Je zemlja, na kateri se nahajamo, naša končna usoda? Ne! Možje Galilejci stojijo trdno na zemlji, a gledajo v nebo. 'Kaj gledate v nebo?' Strmeli so v nebo, ker so s pogledom spremljali Jezusa Kristusa, križanega in vstalega, ki se je dvignil v višave.


Avtor: Perugino



Za nas je ta dogodek, ki se je zgodil pred 2000 leti, temeljnega pomena. Ostajamo na zemlji, vsak na svojem mestu in pri svojih nalogah, kamor nas je postavila Božja Previdnost, hkrati pa strmimo v nebo in usmerjamo pozornost, misel in srce v smeri neizrekljive Božje skrivnosti. Poklicani smo, da gledamo v smeri božjih resničnosti, h katerim je človek usmerjen vse od stvarjenja. Tam je dokončni smisel našega življenja.

Toda ta naloga je težka. Ni lahko gledati v nebo, naš pogled se hitro povesi, da gledamo samo še v posvetne perspektive. Da bi lahko ohranili pogled usmerjen kvišku, nam je obljubljena pomoč. 'Toda prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta' (Apd 1,8). To je sedaj naša naloga, naloga vseh, ki pripadamo Jezusu Kristusu: biti priče Jezusa, ki živi v Cerkvi in v srcih ljudi. On nam je dal to poslanstvo. Na dan svojega vnebohoda je namreč rekel apostolom: 'Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!… Oni pa so šli in povsod oznanjali in Gospod je deloval z njimi ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala' (Mr 16,15.20).

V okvir tega poslanstva sodi tudi dolgoletna dejavnost ustvarjalcev in sodelavcev našega tednika Družina. Tednik je bil ves čas trdno zasidran v svojem prostoru in času, v okoliščinah našega naroda in Cerkve. V najpomembnejših desetletjih našega naroda je izražal, hranil in pospeševal, krepil in usmerjal vero, upanje in ljubezen slovenskih katoličanov. Kakor Jezusovi galilejski rojaki je tudi naš katoliški tednik stal in hkrati gledal kvišku: stal sredi svojega naroda in Cerkve in usmerjal naša stremljenja ne samo naprej, ampak hkrati tudi navzgor: k lepši in boljši prihodnosti. To še posebej velja za duhovne vrednote in religiozne razsežnosti življenja, za katere v našem medijskem prostorju ni vedno ustreznega posluha in razumevanja, ki pa je glavna naloga in prvenstveni cilj delovanja Cerkve. Pa tudi sicer prinaša naš katoliški tednik v medijsko pokrajino alternativnost, drugačnost in s tem uravnoteženost, brez katere naš vernik in državljan ni obveščen, kot bi moral biti, da bi lahko odgovorno izpolnil svoje krščansko in državljansko poslanstvo v svojem narodu in svoji državi.

To poslanstvo in te naloge trajajo in so z vsakim dnem bolj obsežne in zahtevnejše. Zato pa naj Gospod, ki se mu zahvaljujemo za vse, kar je dal našemu krščanskemu občestvu in politični skupnosti po sodelavcih in ustvarjalcih tednika Družina, izpolnjuje nad njimi še naprej svojo obljubo in jim pošilja 'moč z višave', da bomo po Svetem Duhu mi vsi skupaj še bolj verodostojno Jezusove priče po vsej Sloveniji in onstran nje.«