Afrika se v zadnjem stoletju spopada z eksplozivno rastjo prebivalstva. S stopetdesetih milijonov pred stoletjem smo prišli že do današnjih milijarde in tristo milijonov. Samo prebivalstvo kot tako niti ni poseben problem. Težava je v tem, da vsi ti ljudje potrebujejo vedno več hrane, da preživijo, pa čeprav je njihov standard življenja v primerjavi s tistim, ki smo ga navajeni v Evropi, bolj na meji preživetja. stoletjih je to življenjsko področje Masajev, ki so pregnali s pašnikov druga ljudstva. Tudi samo ime Ngorongoro prihaja od njih in imitira zvonjenje zvoncev, s katerimi je opremljena njihova živina. 

Tanzanija se trudi zavarovati naravno območje

Prvi Evropejci smo preko roba kaldere v krater prispeli leta 1892. To je bila odprava, ki jo je vodil Nemec Oscar Baumann. Ne gre namreč pozabiti, da je bilo to obdobje, ko je bila Tanzanija del Nemške Vzhodne Afrike. Le nekaj let kasneje je v kraterju zrasla danes izginula kmetija Adolpha in Friedricha Siedentopfa, ki je pomenila začetek trajne prisotnosti kmetovalcev v zaščitenem območju ter začetek sporov z državo. Tanzanija si namreč prizadeva z zavarovanega območja pregnati ljudi in živino, Masaji pa temu živo nasprotujejo, saj so bili zaradi istih razlogov izgnani že iz bližnjega Serengetija in nimajo več kam. V primeru, da bodo morali kaldero zapustiti, so praktično brezdomci. Zunaj zavarovanega območja je zemlja že razdeljena med druga plemena in spor za vodo in pašnike bi bil neizbežen. Po prvi svetovni vojni je nova angleška oblast sprejela prve naravovarstvene ukrepe, ki so se v nadaljnjih desetletjih stopnjevali. V 60-ih letih se je Tanzanija osamosvojila in oblast, ki je imela pred očmi turistični denar, je s prizadevanji nadaljevala. Navkljub temu ji zaradi silovitega odpora Masajev nikdar ni uspelo izseliti človeškega prebivalstva in območje razglasiti za narodni park. Ngorongoro leži kakih 180 kilometrov od lokalnega središča Arusha, v neposredni bližini najvišje afriške gore Kilimandžaro. 

Ngorongoro tvori zaključeno geografsko celoto. Pred tremi milijoni let je sredi Velikega tektonskega jarka tisočletja bruhal orjaški ognjenik, ki je dosegel dobrih 4500 metrov višine.

Da bi videli, kako izgledajo spremembe naravnega okolja, ni treba daleč. Mesto je imelo pred petdesetimi leti 50.000 prebivalcev, danes Krater Ngorongoro Polja in pašniki se širijo v vse smeri in naravna pokrajina v zibelki človeštva pospešeno izginja. Tudi v Tanzaniji. Tu je prebivalstvo s 7 milijonov v letu 1950 naraslo na 65 milijonov v letošnjem letu. To v deželi, ki meri slab milijon kvadratnih kilometrov, morda niti ni toliko zaskrbljujoče, bolj pa je nevaren sam trend. 

Družine so še vedno polne otrok in prebivalstvo se podvoji vsakih dvajset let. Kam to pelje, si lahko le mislimo. Posledice so že danes vidne na prvi pogled, ko primerjamo kulturno krajino in s strani države zavarovane narodne parke. Slednji dobesedno vrvijo od življenja, medtem ko se kulturna krajina spreminja v polpuščavo, ki jo brazdajo erozijski jarki in uničujejo nepregledne množice živine, ki požre prav vse, kar je zelenega. Tanzanija pri najboljši volji ni država, ki bi jo ekološki problemi prav posebej skrbeli. Navkljub temu ji je treba priznati, da se trudi zavarovati svoje narodne parke. Razlog za tovrstno skrb pa je drugje. Ti narodni parki so kokoš, ki nese eliti zlata jajca, saj so eni izmed redkih virov trdne valute, delo pa dobi tudi okoliško prebivalstvo, ki bi drugače živelo na robu preživetja in bilo v današnjih nestabilnih časih potencialni vir socialnih protestov. Zavarovano območje Ngorongoro sicer nima statusa narodnega parka, a je prav gotovo eno najbolj znanih zavarovanih območij. Skupaj z bližnjim Serengetijem in kenijskim Maasai Mara je področje t. i. velike selitve, ko se v skladu z deževnimi območji in posledičnimi vegetacijskimi obdobji milijoni afriških živali selijo v obliki krožnice po neskončnih planjavah. 

Ognjeniška gora

Ngorongoro tvori zaključeno geografsko celoto. Pred tremi milijoni let je sredi Velikega tektonskega jarka tisočletja bruhal orjaški ognjenik, ki je dosegel dobrih 4500 metrov višine. Po tistem, ko se je izpraznila kamra magme globoko pod njim, je gora izgubila vso oporo in se zrušila v orjaško kaldero, ki ima kakih 19 kilometrov premera in površino 250 kvadratnih kilometrov. Kaldero obkroža ostanek nekdanjih pobočij in ti tvorijo približno 600 metrov visoko pregrado najprej med planoto, ki Ngorongoro obkroža, in nato dnom kaldere. Ljudje smo ta področja naseljevali že od nekdaj. Prav tu so našli ostanke hominidov praktično za celotno obdobje zadnjih treh milijonov let. 

Članek lahko v celoti preberete v reviji Svet in ljudje, september 2022.