Foto: Tatjana Splichal

Pogovor z Marjanom Turnškom, upokojenim mariborskim nadškofom, in Barbaro Simonič, predavateljico in družinsko terapevtko, o Božji nežnosti.

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Priče Božje nežnosti.

Zakaj se že ob omembi pojma nežnost počutimo nekako preskrbljeni in varni, kot da bi se kot otroci stisnili k mami v naročje?
Simonič: Nežnost daje občutek mehkobe in topline, varnosti, sprejetosti in vrednosti.
Turnšek: Ljudje smo ustvarjeni po nežnosti in za nežnost. Ta je s stvarjenjem položena v nas. V normalnih razmerah je človek že spočet v nežnosti in v materinem telesu nežno sprejet. Ker nas spremlja od prvega trenutka dalje, jo občutimo kot riba vodo. Nežnost je konkretna pot uresničevanja ljubezni.

Katera so še druga imena za nežnost?
Turnšek: V Svetem pismu je več besed, ki jih lahko prevajamo z besedo nežnost. Hebrejska beseda rahum ima na primer isti koren kot hebrejska beseda za maternico in materino naročje. To pomeni, da je nežnost povezana z najbolj prvinskimi zadevami. Tu ne gre za površinsko, ampak za zelo globinsko dogajanje.
Tudi beseda hnn je povezana z nežnostjo, vendar v drugačnem kontekstu. Označuje usmiljenje; ko tisti, ki je po rangu višji, gre preko sebe in se skloni k nižjemu ter mu pomaga, da živi tako dostojanstveno, kot si je Bog zanj zamislil. Na primer, da gre gospodar preko samega sebe in osvobodi sužnja – tudi to je vsebina nežnosti …

Kako bi nežnost lahko definirali?
Simonič: Pogoj za nežnost je zaznavanje krhkosti, mehkobe, lepote, ranljivosti ob nekom, ki ga je potrebno zaščititi, zavarovati, mu omogočiti razvoj. V tem odnosu raste tako tisti, ki nežnost daje, kot tudi oni, ki jo prejema. Ne smemo pa nežnosti zamenjevati z dajanjem potuhe in s popustljivostjo ali zavijanjem v vato. Včasih je treba postaviti jasno mejo, trdno, a ne trdo.
Turnšek: Papež nežnost v apostolski spodbudi Radost ljubezni takole definira: »Potrošniška družba osiromaši smisel za lepo in tako veselje ugasne. Vse obstaja zato, da bi kupili, posedovali in potrošili, tudi ljudje. Nežnost pa je izraz tiste ljubezni, ki se osvobodi želje sebičnega posedovanja. Privede nas do tega, da pred človekom tako rekoč drhtimo z neizmernim spoštovanjem in določenim strahom, da ga ne bi prizadeli ali mu vzeli njegovo svobodo.«
Malo naprej še razmišlja, da nežnost omogoča, da drugega gledamo in vidimo onkraj svojih potreb do njega, in sicer v njegovem položaju. Najbolj pa prihaja nežnost do izraza, ko smo se sposobni drugemu približati in ga spoštovati tam, kjer je najšibkejši. Zaradi nežnosti, ki je utelešenje Božje nežnosti, lahko sprejmemo tudi človeka, ki ne more biti naš, ki se grobo obnaša; ker ga vidimo v njegovih okoliščinah, ki ga vodijo k temu, da tako ravna.

Zakaj je nežnost pomembna?
Turnšek: Nežnost ima v sebi dinamiko oblikovanja človeka kot osebe. Vsebuje tri pomembne elemente, ki omogočajo, da se človek razvija kot človek. Prvi je občutek, da sebe doživim kot dar in se kot dar tudi uresničujem (otrok je dar staršem in jih tudi lahko osrečuje ter se na ta način reši zaverovanosti vase). Naslednje pomembna stvar je, da drugega sprejmem kot dar, kar pomeni, da premagam zaprtost do vsega okrog sebe. To, kar dobim, lahko sprejmem. Tretja stvar je, da sem sposoben deliti z drugimi.
Simonič: To zahteva trud in ni vedno lahko. Nemalokrat boli, ko gremo preko sebe ter svoje misli, potrebe in želje začasno postavimo v oklepaj.
Turnšek: Potrebno je, da razvijam prosojnost – da iz mene proseva moja resnica, da sem to, kar sem, in ne igram pred drugimi (maske si nadevamo zaradi strahu, sramu in lastnih koristi); empatijo – da sem se sposoben vživeti v to, kar drugi čuti in grem zato lahko preko svojih potreb, ki so morda mnogo manj pomembne kot potrebe drugega; in da razvijam svobodo – da imam sebe v oblasti, kar pomeni, da mi ni treba takoj zadovoljiti vseh svojih potreb. Svoboda mi omogoči distanco, da stvari vidim od zunaj bolj realno in celostno. Pravo svobodo dosežem, ko poskušam drugega in sebe pogledati z Božjimi očmi; ko dovolim Svetemu Duhu, da me razsvetli.
Kot sem zapisal že v Bogoslovnem vestniku: »Dokončne rešitve konfliktov ni mogoče predvideti z vojnimi sredstvi in agresivnimi pristopi, marveč s pristopi nežnosti, ki so sposobni pozitivno nagovoriti notranjost drugega (posameznika) ali drugih narodov.«

Kaj pa, ko se nam staršem zjutraj mudi in se otrok premika kot polž? Takrat se zdi laže in učinkoviteje, da si grob, ne nežen …
Simonič: Ko se staršem mudi, jih je strah in so pod pritiskom ..., je pomembno, da si najprej priznajo, da so v stiski in so nežni tudi do lastne krhkosti in ranljivosti, potem pa svoje potrebe začasno dajo na stran, jih s trudom umirijo in vidijo stisko otroka. Gotovo ima on svoj prav, svoje razloge. To pa ni tako preprosto kot biti grob, odrezav in na hitro nekaj urediti ali zahtevati. Vendar so starši, ki tako ravnajo, lahko zgled otroku, da bo pozneje tudi on sposoben odložiti svoje potrebe in začutiti stisko drugih ljudi okoli sebe.
Turnšek: Teološko je tako ravnanje posledica izvirnega greha. Zaznamovani smo z njim in pa tudi z osebnimi grehi. Vse to je napad na nežnost. To se kaže že v odnosu med Adamom in Evo, ki zaradi greha nista bila več nežna drug do drugega, ampak sta začela drug drugega in naravo uporabljati, izkoriščati. Papež Frančišek ugotavlja, da je današnji potrošniški način življenja povzročil krizo izražanja nežnosti v odnosih. Goji namreč željo po imeti, posedovati tako predmete kot tudi druge in ne dopušča nežnosti. Ta nekoliko zapostavljena krepost pomaga človeku, če jo goji, da se v kriznih okoliščinah ustavi in se odzove iz globine.

Pogovarjala se je Urša Černivec

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Priče Božje nežnosti.