Neža, študentka umetnostne zgodovine in teologije, v študiju resnično uživa. Rada ustvarja, saj obožuje vse, kar je lepo. To so barve, rože, sonce in umetnost. Prosta poletja pa rada izkoristi za potovanja in oddih v naravi.

Ko slišite za Taizé, kaj je prva stvar, ki vam pride na misel?

Mir. Potem pa pomislim še na široke nasmeške in vse ljudi, ki sem jih tam spoznala. Prevzame me spomin na idilično francosko podeželje, ki obdaja vasico in tople večere ob petju. Petkova molitev ob križu v soju svečk je zame eden najlepših utrinkov tedna.

Neža Kavčič in Živa Matevc na sprehodu v okolici Taizéja. FOTO: Peter Šušteršič 

Poleg tega sem se zelo prijetno in domače počutila v cerkvi. Prepričal me je predvsem način molitve, ko vsi preprosto sedimo na tepihu ali pručki. To doda tisti občutek domačnosti v Taizéju, za katerega sem prepričana, da je marsikomu zelo ljub. Hkrati občudujem povezovalno moč, ki jo ima ta prostor. Ljudje vseh narodnosti in iz vseh koncev sveta smo molili kot eno.

Kako ste izvedeli za Taizé in kaj je bilo tisto, kar vas je spodbudilo, da ste se odločili za potovanje tja?

Pravzaprav lahko rečem, da po zaslugi Taizéja sploh živim. Starša sta se spoznala na enem od novoletnih srečanj, ki še danes potekajo pod organizacijo Taizéja. Tako smo se tudi kot mlada družina večkrat odpravili tja, sama pa ga bom letos s Katoliško mladino obiskala tretjič. Najprej sta me tja gnali radovednost in želja po izkušnji takšne duhovnosti, zdaj pa se tja odpravljam zaradi odklopa od hitrega sveta, ko lahko teden v celoti posvetim molitvi in pogovoru z Njim. Nekako sem se vedno počutila, da mi je Taizé zelo domač, sploh zaradi staršev. Morda je bila taizéjska keramika na naših policah, morda njihovi spevi, ki smo jih vsako leto poslušali ob velikonočnem zajtrku. Taizéjske speve si zavrtim še danes, sploh ko življenje postane preveč burno in prepolno skrbi.

Družina Kavčič v Taizéjski cerkvi. FOTO: Osebni arhiv 

Kaj vam je ob prvem obisku Taizéja najbolj ostalo v spominu?

Na misel mi prihaja sprehod s Samuelom z Nizozemske, ki sem ga tam prvič spoznala. Tudi on študira teologijo, a sva hitro našla tudi druge teme. Taizé je prostor, kjer lahko odvržeš predsodke in prisluhneš ljudem z vsega sveta, njihovim prepričanjem in navadam ter načinu življenja v veri.

Lahko podrobneje opišete, kako poteka tipičen dan v Taizéju? Kakšen je dnevni urnik in katere dejavnosti so vam najbolj pri srcu?

Dan se začne ob 8.15 z molitvijo, sledita zajtrk in razlaga svetopisemskega odlomka. Nato se zberemo za pogovor v manjših skupinah, kjer o odlomku nekaj besed rečemo tudi sami, debata pa običajno zaide še kam drugam. Ob 12.20 se ponovno zberemo v cerkvi za molitev in se nato odpravimo na kosilo. Ob prihodu vsak dobi »službo«, ki jo opravlja čez teden. To so med drugim pomivanje posode, deljenje hrane pri obrokih, zlaganje pesmaric, čiščenje kopalnic ali delo v majhni trgovini s prigrizki – Oyak. Dela niso zahtevna, vseeno pa prav vsak doprinese k temu, da sistem v Taizéju lahko deluje. V popoldanskem času lahko greš še po čaj in malico, udeležiš pa se lahko tudi tematskih delavnic. Večerji sledi molitev ob 20.20, po kateri se lahko še nekaj časa ostane v cerkvi. Dnevi v Taizéju so torej mirni, ampak hkrati zelo polni.

Taizé je prostor, kjer lahko odvržeš predsodke in prisluhneš ljudem z vsega sveta. (Neža Kavčič) 

Kako bi opisali vzdušje v Taizéju? Kakšen je občutek biti tam v primerjavi z vsakdanjim življenjem doma?

Program da dnevu res dobrodošlo strukturo, znotraj katere ostane velik del na razpolago za želje vsakega posameznika. Prav svoboda in fleksibilnost v dnevu sta tisto, kar meni naredi teden v Taizéju tako edinstven. V prostem času sem se rada sprehodila do Izvira, kjer je pravilo tišine. Tam se lahko nekoliko odmakneš od vrveža in v objemu narave premišljuješ, moliš ali samo počivaš. Vse je bolj sproščeno in mirno, saj ni običajnih obveznosti, ki nam doma povzročajo skrbi, zato gre res za popoln tedenski odklop.

Neža Kavčič v prelepem Taizéju. FOTO: Peter Šušteršič

Kako ste se počutili ob povratkih iz Taizéja? Kaj vas je najbolj navdušilo ali presenetilo?

Ob vsakem povratku sem čutila, da je Taizé ostal z mano. Najprej kot spominjanje, med letom pa že kot pričakovanje ponovnega obiska. Lahko bi rekla, da je vsakič pomiril moje skrbi in mi dal nek uvid v njihovo (ne)pomembnost. Tam na prvo mesto postaviš Gospoda in spoznaš, kako bistveno je to v primerjavi z vsem ostalim.

Zakaj ste se odločili, da se letos ponovno vrnete v Taizé? Kaj upate, da boste doživeli tokrat?

Vsak teden, ki sem ga do zdaj preživela v Taizéju, imam v čudovitem spominu, vsakič sem se vrnila spočita in srečna. Nerada si vnaprej zadam neka pričakovanja in dam raje prostor Svetemu Duhu, da deluje in osvetli moje upe, želje in skrbi. Običajno teden posvetim določenemu molitvenemu namenu in posameznim vprašanjem, ki so takrat najbolj glasna v mojem srcu.

»Nerada si vnaprej zadam neka pričakovanja in dam raje prostor Svetemu Duhu, da deluje in osvetli moje upe, želje in skrbi,« opisuje Neža. FOTO: Peter Šušteršič 

Kako vas je izkušnja Taizéja spremenila na osebni ravni? Ali ste pridobili nove poglede na življenje, vero ali medosebne odnose? 

Raznolikost vernikov in njihovih prepričanj kdaj postavi stvar ali dve pod vprašaj ali morda spodbudi nov premislek. Menim, da se dvomov in vprašanj ne bi smeli izogibati. Prej bi rekla, da so pomembna, saj nas spodbudijo k iskanju odgovorov, k iskanju Boga. Pri veri gre namreč za odnos z Njim, ki ga moramo ne le ohranjati, ampak tudi razvijati, da ne obstanemo na mestu. Ljudje vseh skrivnosti sveta ne moramo spoznati, tudi vsi odgovori nam niso namenjeni. Vemo pa za pot do Njega, poznamo evangelije, poznamo Kristusa.

Kaj bi rekli nekomu, ki je v dvomih, ali naj se odloči za to izkušnjo? Morda tistemu, ki koleba, ali se naj odpravi v Taizé?

Vse prisotne v Taizéju povezuje ena stvar – vera. Morda so tja prišli, da bi jo našli, jo poglobili ali začutili na nov način. Tu se tvoje mnenje ne bo zdelo napačno, ampak bo le eno izmed mnogih. Taizé je ekumenska skupnost, kjer vse deluje v tem duhu ter gradi pot sožitja med narodi in verstvi. Če kdo dvomi o tem, kako bi se vključil v družbo in pogovore, bi izpostavila še prisrčno odprtost in prijaznost ljudi, ki sta tam vedno prisotni.

Tu se tvoje mnenje ne bo zdelo napačno, ampak bo le eno izmed mnogih. (Neža Kavčič) 

Kaj bi svetovali nekomu, ki se prvič odpravlja v Taizé? 

V Taizéju verjetno vsak išče nekaj drugega. Prepričana sem tudi, da z vsakim novim obiskom dobiš nekaj drugega. Svetovala bi le, da se prepustiš toku preprostega življenja in molitvi ter si odprt za Božje delovanje.

Bi želeli dodati še zaključno misel?

Taizé je prostor, kjer lahko poglobiš osebno vero, zgradiš odnos z Gospodom in skleneš pristna prijateljstva. Bog je človeka ustvaril po svoji podobi, zato v podobi drugega prepoznavajmo Boga. V Taizéju se zbira na tisoče obrazov z raznolikimi potezami Božje ljubezni. Menim, da bo pot, zgrajena iz skupnih prepričanj, vodila dlje od tiste, ki se osredotoča na razlike.