Boris Beck, hrvaški kolumnist, profesor novinarstva in pisatelj, v knjigi esejev Potemkinove ruševine zapiše drzno tezo: kulis sploh ne potrebujemo več, ruševine imajo večji domet. Omogočajo dajanje neskončnih obljub o lepši prihodnosti in nabiranje točk. Če bi jih pozidali, kaj bi potem sploh lahko obljubljali?

Kaj bi pomenilo videti resničnost takšno, kakršna je? Bi to pomenilo, da nikomur ne moremo zaupati? Rutger Bregman, nizozemski zgodovinar mlajše generacije (rosnih 33!), čigar knjige se prevajajo v številne jezike, v knjigi Človeštvo, zgodovina skozi prizmo optimizma predstavi množico primerov, s katerimi dokazuje, da smo ljudje v veliki večini dobri in pripravljeni sodelovati. Med bombnim napadom smo si pripravljeni priskočiti na pomoč; ko se neha vmešavati birokracija, ustvariti enega najboljših centrov oskrbe na domu; odgovorno upravljati občinski participativni proračun …

Prispevek je bil objavljen v rubriki Logos v tedniku Družina (6/2022).

Čeprav je razsvetljenstvo z demokracijo, pravno državo in kapitalizmom prineslo velik napredek in izboljšalo naša življenja, temelji na napačni predpostavki, da smo ljudje v osnovi sebični, sebičnost pa je gonilo napredka. A v resnici nismo taki, trdi Bregman. Homo puppy je eno najprijaznejših živih bitij, ki svojo temno plat razvije, ko ga cinični oblastniki v imenu tovarištva uspejo naščuvati proti drugim predstavnikom svoje vrste. Težava je v tem, da se prijazni dvonožec težko zoperstavi skupini. »Sposobni smo izbrati tudi največje zlo, da bi si prihranili sramoto in neodobravanje drugih.« Pomislimo na okrutnost vojn. Zgovoren je poskus med študenti elitne univerze, ki so ne vedoč za eksperiment dolgo časa poslušali predavanje z nerazumljivimi in nesmiselnimi besedami, pa se nihče ni smejal, nihče dvignil roke ali rekel, da česa ne razume.

Bregman, sin pastorja, je hvaležen svojim staršem, da so mu podarili najpomembnejše, zaupanje. Boljše se je kdaj zmotiti o človeku, kot živeti v nenehnem nezaupanju in se ujeti v krog negativnih pričakovanj. Ko zaupamo, vidimo tudi tisto nevidno plat resničnosti, tisti čudoviti več, zaradi katerega so med prvo svetovno vojno na frontni črti Angleži in Francozi skupaj z Nemci na božič peli Sveto noč, si delili čokolado, puding, žganje in odigrali prijateljsko tekmo nogometa. Orožje je odložilo sto tisoč vojakov. Če smo bolj osredotočeni na to, kar se ne vidi, in ne na to, kar se blešči, potem tudi nismo lahka tarča varljivih kulis, letečih obljub ali netenja sovražnosti. Ko se ozremo vase, v globini začutimo svojo ustvarjenost po Božji podobi in v tej luči vidimo tudi bližnjega. Še Bog si mane roke, ko ustvari človeka in gleda vse, kar je narédil. »In glej, bilo je zelo dobro,« beremo v Genezi.