Med Slovenci ne pride do sprave, ker ta pravzaprav ni v interesu nikogar, je na četrtkovem pogovornem večeru poudaril filozof Rok Svetlič. Pogovor je gostil Forum za dialog med vero in kulturo, osrednji temi pa sta bili odnos do revolucionarnega nasilja in sprava. Razpravljavci so kot pomembno oviro na poti do narodne sprave izpostavili nevednost.

"Zelo nenavadno je, da pri Slovencih delitve v veliki meri izhajajo iz odnosa do dogodkov med drugo svetovno vojno, ki je pri opredeljevanju večkrat celo pomembnejši kot mnenje o sedanjih družbenoekonomskih problemih," je opozoril moderator pogovora Jan Peršič. Po njegovih besedah odnos do polpreteklosti ni abstrakten problem, temveč resnična travma dela naroda.

Peršič je dejal, da je na kolektivni ravni premalo poznavanja zgodovinskih dejstev v zvezi z revolucionarnim nasiljem, kar pa je razlog za zagrenjenost in jezo še posebej pri tistih, ki so bili žrtve nekdanjega režima. Prav nevednost in posledična brezbrižnost je po njegovem mnenju eden od glavnih razlogov, da ne pride do sprave oz. politične pomiritve.

Da je slabo poznavanje polpreteklosti v oviro doseganju sprave, je soglašal tudi novinar in urednik Ali Žerdin. Pri tem je izrazil svoje nestrinjanje z ugotovitvijo, da je kritika totalitarnih praks domena oz. monopol desnice. Po njegovih besedah pri odnosu do revolucionarnega nasilja ne gre zgolj za problem travme, ampak tudi za problem tabuja.

Kar 65 let je bilo potrebnih, da je padel tabu Hude jame, je spomnil Žerdin in dodal, da nekateri tabuji še vedno ostajajo. Pri tem je Peršič opozoril, da je pri odnosu do revolucionarnega nasilja pogosto prisotno neracionalno pojmovanje komunistične partije, ki ni v skladu z demokratičnimi standardi in le še podžiga politične razprtije.

Filozof Tadej Troha je poudaril pomen "kritike kritike". Po njegovih besedah se velja vprašati, ali je kritika povojnih pobojev vselej na ravni svojega namena. "Vsako besedo o tej temi velja dobro premisliti," je opozoril. Dodal je, da marsikdaj že fizični odnos nekaterih raziskovalcev povojnih pobojev do posmrtnih ostankov žrtev ne priča o njihovi iskreni zgroženosti nad zločinom.

Razpravljavci so soglašali, da ni rešitev v izogibanju polpreteklosti, pač pa mora biti ta del pogovora in razmisleka. V zvezi s tem je publicistka Alenka Puhar dejala, da pogovor o tej temi nujno terja širše obzorje, sicer bo obsojen na neuspeh in bo pomenil korak stran od politične pomiritve.

"Naša dolžnost ni zgolj obujanje spomina na trpljenje, ki smo ga sami doživeli, pač pa predvsem v preprečevanju trpljenja drugih," je dodala Puharjeva.