Pri urah slovenščine sem spoznaval njihovega pisatelja Miška Kranjca. Posebej me je prevzela njegova Povest o dobrih ljudeh, pa Mladost v močvirju, Strici so mi povedali … Poznejša obsežna dela, ki so slavila »rdeče revolucionarje«, ne več.

Ob Soboškem jezeru smo odkrivali skrivnosti Interaktivnega doživljajskega parka EXPANO. FOTO: Jožef Pavlič

Po petdesetih letih vnovič v deželi mladostnih sanj in hrepenenja

Vse to in še veliko drugega, kar sem o Prekmurju zvedel oz. spoznal pozneje, me je tako prevzelo, da sem sklenil, da moram čim prej obiskati deželico ob zame skorajda pravljični reki Muri. Ugodna priložnost se mi je ponudila kot študentu teologije sredi drugega letnika študija. K sebi domov me je povabil študijski kolega Jože Hozjan iz Odranec. Poznejši časnikarski kolega prof. Jože Zadravec, ki izhaja prav iz te vasi, me je podučil, da se pravilno reče »iz Odranec« in ne »iz Odrancev«, kot bi sam sklepal.

Z Jožetom Hozjanom sva tudi obiskala pisatelja Lojzeta Kozarja st., katerega dela sem prav rad prebiral. Njegova gospodinja nama je postregla z ocvirki, kar me je, Gorenjca, vajenega mleka in kruha, pa mlečne kaše in drugih mlečnih jedi, zelo presenetilo, bilo pa je okusno. Sredi zime, ko smo imeli počitnice po zimskem semestru in opravljenih izpitih. Jože me je pozneje povabil na svojo novo mašo, kjer sem prvič plesal njihovo kolo – »čindaro«. Že ob prvem obisku sva, čeprav je bilo mrzlo, a za mladega fanta vse prej kot to, s kolesi obiskala študijske kolege do Lendave, tam pa tudi župnika, po rodu Madžara. Ta naju je povabil na kavo v madžarsko restavracijo v veliki stavbi, katere ime sem si zapomnil tudi po petdesetih letih – Arohaz. Danes, tako mi je povedala Martina Bukovec, ki je nas časnikarje vodila po Lendavi, sameva. Občina načrtuje, kako bi jo obnovila in preuredila za sodobne namene. 

Dobrote kmetije Camplin v Bogojini, kjer pridelujejo odlično bučno olje. FOTO: Jožef Pavlič

Zapomnil sem si tudi, kako smo zaman zvonili pri vratih župnišča v Črenšovcih. Slednjič nam je gospodinja le prišla povedat, da so »gospod« v bližnjem bifeju na kavici. Šli smo tja in bili še sami v zimskem hladu deležni te krepilne pijače, ki nas je ogrela za vožnjo s kolesi do Lendave. »Ogrel« pa nas je tudi pogled na postavne natakarice, ki so nosile za sramežljive bogoslovce kar pretirana mini krila, in župnikova namera, da bo podrl senik blizu župnišča, kamor so fantje ponoči, ko so se vračali s plesa, vodili dekleta, se je na njem »naredilo preveč greha«. Da bi bilo tega manj, je ena izmed ženic, vsa v črnem in s črno ruto, prinesla »za mašo« kar v bife. Namen je bil, seveda, čisto drug, a tudi ta ne bi bil zgrešen. Tedaj je bilo v Prekmurju toliko bogoslovcev, da je bila skoraj vsako leto novo maša v vsaki župniji, v nekaterih celo več.

Veliko bogoslovcev je pred novo mašo tudi izstopilo, nekateri tudi po njej, so se poročili, so bolj ali manj srečni (nesrečni) družinski očetje. So jih pa ljudje, ko so bili v lemenatu, zelo spoštovali. Duhovnik pa je bil velik gospod – plebanuš. To mogoče ni bilo dobro zanje, a ljudje so tako gledali nanje. Pri delavniških mašah je bilo v marsikateri cerkvi, na primer sv. Ladislava v Beltincih, kjer sem pozneje obiskoval Jožeta Hozjana, več ljudi kot marsikje drugje po Sloveniji. Pri Jožetu sem tudi prvič pokusil bučno olje v solati (danes mi je prav všeč, takrat pa sem debelo pogledal, kaj je to), privoščila pa sva si tudi kozarec dobrega madžarskega vina – tokaja.

V Hotelu Livada prestige se dobro odpočiješ, nudijo pa ti tudi različne zdravstvene storitve. FOTO: Jožef Pavlič

Kraji škofa Smeja in mučenca Halasa, ne le pisatelja Kranjca 

Lahko bi nadaljeval s svojimi vtisi oz. opisi poznejših časnikarskih poti v deželo Miška Kranjca – pozneje sem spoznaval, so me podučili, da so nam ga učiteljice v šoli preveč kovale v zvezde; danes bi rekel v deželo svetniškega škofa Jožefa Smeja, ki se mi je najlepše razkrila v njegovem enkratnem pisateljskem delu – Po sledovih zlatega peresa. Še prej v deželo mučenca, za katerega upamo, da bo kmalu blažen – božjega služabnika Danijela Halasa. Sipošev film o njem me je pretresel. Kranjčeva dela pa sem odložil. Bom raje molil za Halasovo beatifikacijo in dobro delo škofa dr. Petra Štumpfa, ki ga zelo spoštujem.

Miška Kranjca pa zaradi njegovega delovanja zoper Cerkev in cerkvene ljudi, posebej duhovnike, prepuščam Božjemu usmiljenju. Mogoče bi se kaj dalo rešiti tudi drugače, če bi se pravočasno srečal s p. Romanom Tomincem, bi ga ta povabil k sodelovanju, bi bil mil do njega, kot je bil do pesnika Toneta Pavčka; tako pa se je odvrnil od vere in Cerkve. To pa je bilo v predvojnem obdobju v Prekmurju zanj usodno, povojni čas pa mu kljub velikim priznanjem – Prešernovim nagradam za njegovo pisateljsko delo – in slavi ni prinesel pravega zadovoljstva. Na misel mi prihaja, da bi bil lahko sijajen katoliški pisatelj, če bi se vse zasukalo drugače, bi lahko »delal družbo« velikemu cerkvenemu dostojanstveniku, literatu in človeku – škofu dr. Jožefu Smeju. A se je že v dijaških letih v cerkvenih ustanovah v Ljubljani napovedovalo drugače. V smislu tega, kar mi je o prekmurskih dekletih, ki pridejo v Ljubljano, povedal domačin v salezijanskem zavodu Marianum v Veržeju, ki ga tokrat časnikarji nismo obiskali, pa bi bilo dobro, da bi ga: ko so doma, pod trdo mamino in duhovnikovo roko, so zelo pobožne, v Ljubljani pa se sprostijo. Nekatere celo preveč. Izpridijo. Pretrda roka pri mladem človeku ni vedno dobra in uspešna, se izkaže pozneje. Da je pri vzgoji potrebna tudi preudarnost in modrost.

Kavarna Torteraj je res pravi »tortni raj«. FOTO: Jožef Pavlič

Dežela dobrih in gostoljubnih ljudi pa tudi dobrih jedi

Že v Gornji Radgoni, kjer smo se časnikarji tokrat 20. oktobra najprej ustavili v Domu penine, odprtem leta 2012, sem zvedel, da prihajamo v kraje, v katerih je doma kulinarika, gostoljubnost in dobrosrčnost. Prvo gotovo, a sam bi na prvo mesto postavil gostoljubnost ali dobrosrčnost, kulinariko pa na tretje, kajti prav danes, ko to pišem in sem ženi za posladek kupil veliko pravo prekmursko gibanico (z njo sem se ji oddolžil za torto Eszterhazy, ki si jo je bolj zaželela kot likerja iz vrtnic s kmetije Mala Rosa pri Gornjih Petrovcih; kdo bi vedel za vse ženske želje …), sem v Domžalah slišal, kako odlična je slovenska kuhinja, jedi. Temu takoj pritrdim, dodajam pa, kako dobra vina in druge pijače imamo, naj začnem s čajem ali sokovi ali, navsezadnje in najprej, s pitno vodo, ki vse bolj pridobiva na vrednosti. Posebej ob poldrugi uri zjutraj, ko te v petzvezdičnem hotelu Livada Prestige v Moravskih Toplicah, kjer smo prespali, močno zažeja zaradi bograča, ki se mu nisi mogel odpovedati.

Lendavski grad je res vreden ogleda zaradi vsega, kar je v njem. FOTO: Jožef Pavlič

Povsod so nas lepo in prijazno sprejeli

Vse se začne oz. konča pri človeku, sem, kot že tolikokrat, vnovič izkušal, mi boš, cenjeni bralec teh vrstic, pritrdil. Kako je čisto drugače, če te urejena gospa ali gospod, ki smo jih srečevali, prijazno pozdravi, se pozanima, kako si potoval, ali si prvič pri njih, te vpraša o prvih vtisih, ob koncu obiska pa povabi, da še pridi. Pa ne sam, marveč z ženo, družino, skupino, sodelavci …

Tudi, da njihovo hišo priporočiš, kar je bil tudi namen našega dvodnevnega obiska v Pomurju oz. Prekmurju. Od Doma penine v Gornji Radgoni, kjer smo se ustavili ravno ob koncu trgatve, do Turistično informacijskega centra na Slovenski ulici 41 v Murski Soboti, ki deluje v okviru Zavoda za kulinariko, turizem in šport, kjer so nas seznanili, kaj vse se skriva oz. lahko odkrijemo v prestolnici Prekmurja, popeljali pa tudi bo bližnjega Soboškega jezera, Interaktivnega doživljajskega parka EXPANO ob njem, kmetije Camplin v Bogojini, kjer pridelujejo odlično bučno olje pa tudi krompir in druge dobrote (vse tudi prodajajo), si od dolge poti in sedenja odpočili in razmigali ude v termalnem bazenu pa tudi zdravilnem naftnem bazenu Hotela Livada Prestige (sam v ranem jutru tudi v bazenu pri sosednjem hotelu Ajda, kjer sem delal družbo Avstrijcem in drugim večinoma tujim gostom), si po dobrem počitku ogledali, kar na področju večje skrbi za zdravje ponuja omenjeni hotel, se nato popeljali v Lendavo, ki smo jo pobliže spoznavali kar med vožnjo z električnimi kolesi, prav posebej mogočni grad nad mestom, se posladkali s torticami v kavarni Torteraj, privoščili dobrote turistične kmetije Puhan v Bogojini, pred vrnitvijo domov pa se ustavili še na Mali Rosi, kjer smo pokusili čaj iz vrtnic, preliv iz najlepše rože, pa tudi liker in druge napitke.

Jože Puhan rad pokaže tudi Ilustriranega Slovenca, v katerem je slavist prof. Vilko Novak leta 1931 objavil zapis o Bogojini. FOTO: Jožef Pavlič

Zgodbe o uspehih, a tudi trdem delu, viziji in strokovnosti 

Kar je bilo poglavitno: povsod smo prisluhnili »zgodbi« o njihovem uspehu, pa tudi naporih, iskanju poti naprej, kdaj tudi postanku na njej, a vedno s trdno odločnostjo: gremo dalje! Zato so vsi, ki smo jih obiskali, tudi uspeli. Ker so verjeli v to, imeli dober načrt, vizijo in strokovno pomoč.

Gospa Alenka na zeliščarskem posestvu Mala Rosa s svojimi »jedilnimi vrtnicami« in napitki. FOTO: Jožef Pavlič

Kjer »slišiš veter«, se ustaviš in se zaveš: kako lepa je moja dežela

Videli smo, kako lepa je Slovenija, dežela ob Muri, tudi Goričko, kako smo lahko Slovenci veseli in hvaležni, da imamo tako blizu tako lepe kraje, naravo, pa tudi priložnosti in možnosti, kjer se lahko ustavimo, kaj dobrega in značilnega za tisti kraj pojemo in popijemo, se pogovorimo z ljudmi, obiščemo kulturne prireditve ali pa, kot mnogi, gremo na oddih. Tudi, da »slišimo veter«, kot je rekla ena izmed obiskovalk domačije Mala Rosa, ki se je, potem ko je pokusila njene »dobrote«, predala občudovanju narave, gričevnatega Goričkega. Mi za to nismo imeli časa, vzeli si ga bomo kdaj pozneje. To tudi priporočamo vam. Da se vam ne mudi, kot se je nam, iz prekrasne deželice ob Muri. In pa, da doživite to, kar so ob steklenici radgonske penine ob njeni 170-letnici (peniti se je začela leta 1852) zapisali v Gornji Radgoni. Na levi strani: »Skrivnost sreče je v tem, da z jutranjim prebujanjem začutiš vso svojo živost in se poln energije podaš v nov dan.« Na desni strani pa: »Življenje je lepo. Zabavaj se. Imej rad ljudi, ki so dobri do tebe. Pozabi na tiste, ki niso. In uresniči svoje sanje.«

Po Lendavi smo se popeljali s temi električnimi kolesi. FOTO: Jožef Pavlič

Bodimo veseli in hvaležni, ponosni na našo »malo Slovenijo«. In vse, kar je prekmurskega

Mi, časnikarji, smo jih, želimo pa vam, da jih tudi vi. In vam privoščimo, da tudi vi doživite to, kar smo mi in vam bom podrobneje predstavil v prihodnjih prispevkih. Da vidimo, doživimo, se veselimo, smo tudi hvaležni Bogu, kako lepo, rodovitno in zdravo deželo imamo, kako vsaka »deželica« v njej skriva in razkriva obilo lepot, zanimivosti in dragocenosti. Tudi Pomurje in Prekmurje, po katerem nas je vozil sila prijazni gospod Milan Sredojević iz podjetja MGM Media Optima. Sam pa vas bom v besedi in sliki popeljal po omenjenih krajih. Vrednih obiska, občudovanja in – da kaj lepega zase odnesemo iz njih. To, kar sami dobro veste, čutite: treba je iti pogledat tudi kam drugam, da potem znaš prav ceniti tisto, kar imaš sam. Z izkušnjo več. Pomurska oz. prekmurska je bila res dragocena. Posebej zaradi novega, kar smo zvedeli, videli in prinesli od dvodnevnega zadrževanja v njej.

Dobršen del poti nas je »spremljal« Plečnikov stolp cerkve v Bogojini. FOTO: Jožef Pavlič