»Rad te imam do lune in nazaj« sem našla na listku med brkljanjem po torbici. Moževa pisava, sporočilo je nastalo v petnajstem letu najinega zakona. Razveselila sem se ga sredi hitenja od doma. Listek sem hvaležno zložila in vtaknila nazaj v notranji žepek torbice še za kdaj drugič ...

Hvaležna, da domišljija sem in tja vendarle še dobi prosto pot v najinem odnosu. Takšne in podobne drobne malenkosti krepijo in poglabljajo najino medsebojno povezanost. Brez nje si zakonskega odnosa ne predstavljam. Ne gre drugače, kot da je on moj najboljši prijatelj in jaz njemu najboljša prijateljica. Seveda drug drugemu nisva edina prijatelja, le te potrebe nimava, da bi si vsak iskal superlativ prijateljstva pri nasprotnem spolu še zunaj zakona. Kar pomeni, da se morava v prekratkih dnevih kar truditi, da se nama bistveno povezovanje ne izmuzne. Moža, malo za šalo malo zares, tolažim, da je z nama vse v najlepšem redu, dokler mu tečnarim, kje je in kdaj pride najin čas.

Najin čas je tesno povezan tudi z življenjem v Skupnosti Emanuel. Pravzaprav sva se zaradi Skupnosti tudi našla. Poznava se polovico mojega življenja in z veseljem ugotavljam, da se ta čas zanesljivo preveša v večino. Dovolj dolgo obdobje, da že zmorem opaziti, kaj vse je Bog storil v najinih življenjih. V mladosti je bil prvi odločilni trenutek, ko sem zavestno sprejela Jezusa v svoje srce tudi kot svojega prijatelja. Drugi se je zgodil čez nekaj let sredi študija, ko me je Bog v tihi molitvi razločno povabil, naj odrinem na globlje in mi pokazal Skupnost Emanuel kot prostor, kjer naj skopljem neusahljiv vodnjak, ki bo namakal moje življenje. Njegov klic je bil tako močan in jasen, da me ni prav nič motilo, ker sem se v novem okolju znašla sama in nisem poznala skoraj nikogar. Navdal me je z mirom in neobremenjenostjo v navezovanju stikov. Ko sem se pridružila Skupnosti, je imel moj sedanji mož tam že nekaj izkopanega vodnjaka.

Občestvo Skupnosti Emanuel je danes veliko, medsebojno povezovanje je izziv. Nekatera prijateljstva se seveda spletejo po naravni, spontani poti, druga po izmoljeni in s trudom tlakovani … No, poti je vsekakor več. Nobeno prijateljstvo ni samoumevno in kot tako ne bo obstalo. Vzdrževanje in hranjenje prijateljskih stikov je v prezaposlenem in hitrem vsakdanjiku velik izziv ne samo v verskih skupnostih. Meni sta v veliko podporo dve verski komponenti, ne glede na prijateljevo ne-vero: Jezusova drža prijateljevanja, ki jo razberem iz Božje besede in osebnih izkušenj, ter moja molitev za prijatelje. Molitev mi odpira srce in razum za iskreno sprejemanje drugega, za zgledovanje po Jezusu, za odpuščanje, ne samo drugemu, tudi sebi. Moji dragi prijatelji so me, verjetno ne da bi vedeli, naučili sprejemati lastne napake, ki jih storim v odnosih, ko nekoga nehote ali pa hote prizadenem, ujezim … Kar je v tesnejših prijateljstvih, žal, neizogibno in si nekdaj tega nisem hotela priznati.

Vstop v občestvo mi je spremenil življenje, postalo je polnejše, radostnejše in zanimivejše. Zelo sem hvaležna za vsako preprosto druženje in posebna vabila na raznovrstna praznovanja, za vsako prošnjo po medsebojni pomoči, za usluge, ki sem jih bila od članov Skupnosti deležna v zasebnem in poklicnem življenju. Duhovna razsežnost se tako najlepše uteleša v zahtevnost in bogastvo vsakdanjega življenja.

Ni težko razumeti, da priložnosti srečevanj, ki jih pripravljamo in organiziramo v Skupnosti Emanuel, bogatijo in krepijo tudi najin zakonski odnos. Ni še tako dolgo tega, ko sva preživljala daljše res naporno obdobje družinskih in poklicnih izzivov. Bližal se je datum srečanja za zakonce, ki smo ga pripravljali v Skupnosti. Nisva zmogla sodelovati pri pripravah in verjetno bi podlegla skušnjavi utrujenosti ter ostala doma, če se ne bi moj dragi javil, da bo poskrbel za otroški program v enem delu celotnega srečanja. Ujela sva samo pol programa za zakonce, imela en skupni pogovor, a je Bog najino skromnost tako obilno blagoslovil, da nama je uspelo zakrpati vsaj najbolj zevajoče luknje najine povezanosti.

Ob takšnih priložnostih samo izrečem: »Hvala Bogu, da se imava možnost mimogrede 'pošlepati'.« Naj izdam skrivnost, tudi uvodni listek je nastal na podobnem srečanju za zakonce.

Več o prijateljstvu si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Pravi prijatelj.