Pri Manci Košir sem spoštoval njen osebni pristop k novinarstvu. Prav tako sem spoštoval dejstvo, da se je kot odrasla približala krščanstvu, prejela krst in druge zakramente, čeprav kot otrok ni bila deležna krščanske vzgoje in tudi pozneje je živela v krščanstvu nenaklonjenem okolju. Cenil sem tudi, da se ni obračala po vetru. Njen zgled odnosa do smrti in umiranja, predvsem pa zavračanja evtanazije nam je v času, ko se pripravlja vsiljeni referendum o evtanaziji, nadvse dragocena dediščina: poskrbimo za dobro, ljubeznivo paliativno oskrbo in ne za evtanazijo.

Osebno sem ji hvaležen za lepa srečanja in zanimive pogovore, zlasti zadnjega, ter za njeno navzočnost pri mojem nastopnem predavanju na Teološki fakulteti, kjer je bila kot »zunanji ocenjevalec«. Ona s FDV-ja, jaz pa na Teološki fakulteti … Hvaležen sem ji za njene osebno obarvane besede in prisrčno pohvalo po uspešnem nastopu. Imel sem občutek, da jo je zelo prizadelo, ko sem ji na njeno vprašanje povedal, da so...