(Ne)srečne zgodbe preživelih otrok
(Ne)srečne zgodbe preživelih otrok
Ko je Turkinja Necla Camuz 27. januarja rodila drugega sina, ga je poimenovala Yagiz, kar pomeni »pogumen«. Deset dni pozneje, ob 4.17 po krajevnem času, je Necla hranila sina na svojem domu v pokrajini Hatay na jugu Turčije. Nekaj trenutkov pozneje so oba zasule ruševine.
Z družino so živeli v drugem nadstropju sodobne petnadstropne stavbe v mestu Samandag. Kot je povedala za BBC, je bila to »lepa stavba« in v njej se je počutila varno. Tistega jutra ni niti slutila, da bo to območje povsem razdejal potres. »Ko je začelo tresti, sem hotela oditi k možu, ki je bil v sosednji sobi, on pa je hotel storiti enako,« se spominja mlada mamica. Toda ko je poskušal priti do njiju s starejšim sinkom, je nanju padla omara in se nista mogla premakniti. Potres se je stopnjeval, zatem se je zrušila stena. Ko se je tresenje ustavilo, se Necla ni zavedala, da je padla eno nadstropje nižje. Klicala je moževo in sinovo ime, vendar ni dobila odgovora.