Da je duša nesmrtna in da moramo v zemeljskem življenju nekaj storiti, da rešimo svojo dušo, je učil starogrški filozof Pitagora v podobnem času, ko je nastajalo Sveto pismo. Toda zavedanje o nesmrtni duši je precej bolj staro od Pitagore in Biblije. Stari Egipčani so verjeli, da se duša ob smrti osvobodi telesa in so jo na kakšnih upodobitvah naslikali kot ptico, ki se dvigne nad mrliča. Starodavni hinduizem je ves zgrajen okrog zavedanja o transcendentalni vrednosti duše.

Za razliko od tovrstnih religij evangeliji ne pristajajo na strogo ločitev telesa in duše. Krščansko pojmovanje vstajenja je tudi mnogo več kot le dvig duše nad mrtvo telo. Nesmrtnost ni toliko lastnost duše kot dar Boga. Vseeno Nova zaveza na več mestih govori o duši, v Petrovih pismih pa je po »pitagorejsko« zapisano, da je namen vere »odrešitev duš« (1 Pt 1,9).

Trenutna kriza vere v Boga je tesno povezana s krizo duše. Ko je zahodni človek pojem duše skrčil na nevrologijo in neko skoraj meh...