Bolj kot pisatelj opisuje dogajanje v Dolomitih, bolj absurdno, posmehljivo se roman bere. V središču je dedek s svojo »umetnino«, najmodernejšim topom, med razvojem katerega je zanemaril svojo ženo, operno pevko Mario-Ano, kar je hotel nadomestiti, ko bo top dokončan. A odvije se drugače. Ženo mu prevzame italijanski vohun Caetani de Sermonte, ki mu ni hotel predati načrtov za top. Srečata se na fronti, kjer kljub novi dedkovi identitetivsi vedo, kdo je. Dedek po ukazih prestavlja top po gorah in komaj čaka, da iz njega ustreli, vendar se to (k sreči) nikoli ne zgodi.

Roman Ote Filipa, Dedek in top, je v slovenskem prevodu izšel pri založbi Družina. Prelistate ga lahko TUKAJ, kupite pa TUKAJ.

O romanu smo se pogovarjali s prevajalko Nives Vidrih. 

Ota Filip je večino življenja preživel zunaj svoje domovine. Kako so njegova dela dojemali v čeških literarnih krogih ob izidu in kako jih dojemajo zdaj?

Res, leta 1970, pri svojih štiridesetih letih, je bil obsojen zaradi spodkopavanja države, ker si je dopisoval z avtorji iz takratne Zahodne Nemčije, in štiri leta pozneje se je bil prisiljen izseliti, do svoje smrti, leta 2018, je živel v Nemčiji. Njegov prvi roman Pot na pokopališče je leta 1968 najprej izšel v nemškem prevodu, pozneje istega leta pa tudi v originalu. Kot eksilski avtor je bil na Češkem prepovedan in so bila njegova dela domačim bralcem težko dostopna, vendar zelo zaželena – tako kot tudi dela drugih avtorjev, katerih knjige v času komunizma niso smele izhajati pri uradnih čeških založbah. Filipova dela so pred žametno revolucijo v češčini izhajala v samizdatu in v eksilskih založbah v Nemčiji, Švici in Kanadi pri založbi pisateljskega kolega Josefa Škvoreckega Sixty-Eight Publishers. Danes pa Ota Filip spada med klasike češke literature druge polovice 20. stoletja.

Pisatelj v romanu spretno in prepričljivo kombinira resničnost in fikcijo, tako da bi mu lahko kar verjeli, da je res tudi to, kar je izmišljeno.

Kakšen odmev je imel roman Dedek in top v nemško govorečem okolju?

Filip je nekatere knjige najprej napisal v nemščini, med njimi tudi roman Dedek in top, ki je v njegovi drugi domovini izšel leta 1981, za češko izdajo leta 2009 pa je avtor nemški izvirnik predelal in dopolnil. Roman je bil v nemškem okolju odlično sprejet, doživel je tudi ponatis. Ota Filip je za svoje literarno ustvarjanje prejel nekaj nemških nagrad, leta 2012 pa državno odlikovanje Češke republike za zasluge na področju umetnosti.

Tematika romana Dedek in top je resna, težka, osebe se spopadajo s težkimi preizkušnjami, vojaki umirajo na bojiščih, v gorah so izpostavljeni zimskim razmeram … Pisatelj opisuje razne nevarnosti, zato so neodločne, nejasne in pogosto absurdne odločitve, prepletene celo z osebnimi zamerami, še toliko bolj groteskne. Resnična groza na eni in posmehljivost na drugi strani. Je to češki črni humor? 

Ja, vsekakor. Humor je sestavni del češkega narodnega značaja in zato tudi češke književnosti; ima pa različne odtenke od nežnega, milega in prefinjenega oziroma poetičnega do skrajno drastičnega in grobega, ki pa vseeno ni zares surov in je omiljen z neko pozitivno naravnanostjo; vsi ti odtenki se lahko prepletajo med seboj pri istem avtorju in v istem delu. Mislim, da je humor tega nam bližnjega slovanskega naroda zelo blagodejen za slovensko dušo, recimo tudi pisateljski humor Bohumila Hrabala.

Ob romanu Dedek in top, ki se posmehuje vojskovanju, se kar sama ponuja vzporednica s še enim češkim delom, Dobrim vojakom Švejkom Jaroslava Haška. Kaj pa primerjava z Don Kihotom kot parodijo na vojskovanje? Dedek se bori »z mlini na veter«, ko izpolnjuje nemogoče in nesmiselne ukaze nevoščljivih nadrejenih. Avtor poudarja, da si je dedkovo ženo izmislil, kot si je Don Kihot izmislil Dulsinejo Toboško … 

Dobri vojak Švejk Jaroslava Haška je najslavnejše češko literarno delo v svetovnem merilu, Filipov roman Dedek in top pa, bi lahko rekli, njegova sodobnejša varianta v prikazovanju nesmiselnosti vojne in karikiranju, norčevanju iz vojaškega in vojnega aparata. In hkrati satira na literarne in drugačne slavospeve junaškim vojaškim podvigom. Seveda bi ga lahko v vidikih, ki jih omenjate, primerjali tudi z Don Kihotom.

Humor je sestavni del češkega narodnega značaja in zato tudi češke književnosti; ima pa različne odtenke od nežnega, milega in prefinjenega oziroma poetičnega do skrajno drastičnega in grobega, ki pa vseeno ni zares surov in je omiljen z neko pozitivno naravnanostjo.

Kaj je v romanu resnično (poleg prve svetovne vojne)?

Pisatelj v romanu spretno in prepričljivo kombinira resničnost in fikcijo, tako da bi mu lahko kar verjeli, da je res tudi to, kar je izmišljeno. Njegov ded se je v prvi svetovni vojni dejansko boril na italijanski fronti, ni pa imel tako pomembnega položaja kot v romanu, bil je merilec pri tem konkretnem topu, ne pa njegov izumitelj. Resnično pa je popolnoma vse o topu velikega kalibra, ki so ga vso vojno selili pretežno po Dolomitih in iz njega niti enkrat izstrelili.

Dedek izgovori nekaj povedi v narečju. Kako ste se spopadli s tem izzivom?

Prevajanje narečij je vedno zahtevno delo, saj mora prevajalec glede na kontekst izvirnika, njegovo socialno in geografsko okolje sam izbrati slovenski ustreznik in se do neke mere ravnati po svojem občutku, recimo temu: po svoji umetniški intuiciji, kajti brez te ni dobrega literarnega prevoda. V tem romanu narečnih povedi na srečo ni veliko.

Z veseljem bi prevedla še katero njegovo delo, recimo prvenec Pot na pokopališče (1968) ali morda njegov najboljši, vendar zelo obsežen roman Vnebovzetje Lojzka Lapáčka iz Šlezijske Ostrave (1974).

To je prvo delo Ote Filipa v slovenščini. Ste si sami izbrali ta roman? Zakaj?

Ja, sama sem izbrala avtorja in roman, tako kot sem tudi sicer sama izbrala in predlagala založbam veliko večino avtorjev in del, ki sem jih prevedla. Ota Filip je še eden v vrsti pomembnih čeških pisateljev 20. stoletja, ki še ni bil preveden v slovenščino (v preteklosti sem zapolnila kar nekaj takih prevajalskih vrzeli) in sem hvaležna založbi Družina, da je sprejela moj predlog.

Nameravate prevesti še kakšen roman Ote Filipa? 

Z veseljem bi prevedla še katero njegovo delo, recimo prvenec Pot na pokopališče (1968) ali morda njegov najboljši, vendar zelo obsežen roman Vnebovzetje Lojzka Lapáčka iz Šlezijske Ostrave (1974), v katerem pisatelj prikazuje malomeščansko življenje v Ostravi in riše usode junakov v življenjskih preizkušnjah, ki postavljajo na kocko njihovo moralno integriteto, ter podaja splošnejše ugotovitve o češkem narodnem značaju in odnosu človeka do zgodovinskega dogajanja. Vse pa je seveda odvisno od zanimanja založbe Družina in bralskih odmevov na roman Dedek in top.

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.