»Ni božje samo dajati in ljubiti, ampak tudi sprejemati ljubezen drugega in mu služiti.« FOTO: Shutterstock.


Ljudje v svojem osebnem jedru hrepenimo zlasti po ljubezni. Tako smo bili ustvarjeni. Radi bi bili izpolnjeni in uresničeni, želimo si trenutkov večnosti sredi valov minevanja in hlastanja po sredstvih preživetja.

Poti iskanja in naslovljenci so lahko zelo različni, dosežki tudi, toda redko se vprašamo, od kod prihaja ta dar, da ga lahko delimo naprej po pravilu: Ljubim, ker sem ljubljen.

Čim bolj kopljemo po teh odnosih, bolj se niti stikajo v izviru Boga, o katerem je zapisal sveti Janez, da je vse njegovo življenje ljubezen. Bog je ljubezen in kdor ljubi, je v sferi Boga, neminljiv in izpolnjen.

Da je to res, nam je spregovoril in pokazal Jezus Kristus, Bog in človek med nami. Zlasti v svojem trpljenju na križu je razkril globino Božje ljubezni, ko je v neznosni bolečini zakričal k Očetu, zakaj ga je pustil samega v blatu človeške hudobije.

Veličina te ljubezni je v tem, da je Bog sprejel celo tisto, kar mu je najbolj nenaravno in tuje: bolečino, samoto, umiranje in greh. Z žrtvijo svoje ljubezni je pregnal ves človeški strah in ga spodbudil za ljubezen.

Razodetje govori o tem, da na križu ni trpel samo Sin, ampak sta z njim duhovno sotrpela tudi Oče, ko je spremljal trpljenje svojega edinorojenega Sina, in Sveti Duh, ki mu ni mogel pokazati te ljubezni.

Zato je ena najlepših upodobitev Svete Trojice Prestol milosti, ko Kristus umira na križu, za njim stoji Oče in objema njegovo žrtev, med njima pa je golob, podoba Svetega Duha.

Skrivnostna troedinost

Božja ljubezen ne pozna meja in povezuje tudi to, kar po naši človeški logiki ne spada skupaj. Kdo se še ni začudil ob dogmi o troedinem življenju Svete Trojice, da prebivajo tri osebe v popolni edinosti življenja.

Podobno so tudi človeški odnosi trojiški: »jaz« ima »ti« in še »odnos med njima«. Sveti Avguštin jih primerja s tremi oblikami ljubezni: Ljubiteljem, Ljubljenem in Ljubeznijo, ki je med njima.

V tem skrivnostnem življenju je Oče prvi in večni izvir ljubezni, Sin pa je odprtost za sprejemanje te ljubezni, v veselju, da je ljubljen od Očeta in da ju povezuje ista Ljubezen, Sveti Duh.

Ni božje samo dajati in ljubiti, ampak tudi sprejemati ljubezen drugega in mu služiti. Sveti Duh je neizčrpna ljubezen med Očetom in Sinom, ki v svojem prekipevanju pljuska v svet in stvarjenje.

Življenje v Sveti Trojici je neprestana igra podarjanja

To je ljubeče občestvo Božjih oseb, kot bi se skupaj vrtele v plesu. Sin je ves v odnosu z Očetom, Oče je dar Sinu in s Sinom, oba najdeta edinost v ljubezni Svetega Duha.

Ta povezava in to sobivanje oseb druge v drugi, brez pomešanja in ločevanja, je neprestano izgubljanje svojega, da more biti drugi v njem.

Ob Očetu sta Sin in Sveti Duh, ki ga razodevata. Sin ima vedno Očeta in je eno z njim v Svetem Duhu, Sveti Duh izhaja iz Očeta po Sinu ali iz Očeta in Sina.


Tudi človeški odnosi so trojiški: »jaz« ima »ti« in še »odnos med njima«. FOTO: Pexels.

Oče je temelj te igre in povezanosti, o njem nam je spregovoril njegov večni in edinorojeni Sin, ki je poslal po binkoštih Svetega Duha od Očeta. S tem je Bog razširil krog Božjega življenja in še bolj vključil človeka v dinamiko svoje troedine ljubezni.

Božja ljubezen, ki se daje ljudem, pa kliče tudi k novemu podarjanju ljubezni: »Kakor sem jaz vas ljubil, tako tudi vi ljubite drug drugega!« (Jn 13, 32).

Troedini slog življenja

V življenju Svete Trojice se tako lahko učimo igre ljubezni in odpovedovanja vsemu, kar bi moglo to igro ovirati. Cilj prav gotovo ni žrtev in odpoved, ampak blaženost in nova kakovost življenja, ki prihaja na dan v osebnem in tudi družbenem življenju.

V različnih zgodovinskih obdobjih je krščanstvo predstavljalo navdih za odprte socialne odnose in vzajemno rast povezave med človeško in Božjo ljubeznijo. Ker je Bog ljubezen, se ljudje ne moremo brez ljubezni razviti v zdrave in celovite osebnosti.

Poleg sebe potrebujemo še druge ljudi, da nas rodijo, vzgajajo in uvedejo v življenje. Bivamo, ker se podarjamo, seveda pa bi se brez poprejšnje Božje ljubezni ohladile naše človeške ljubezni in darovanja. Osamljen in zaprt človek je nekaj nenaravnega.

V tej smeri bi morala postati Cerkev v še večji meri izvir zdravja in šola za medsebojno podarjanje ter sprejemanje. Veliko sebičnosti se plete v odnosu do naših teles in spolnosti, v skupnostih, gospodarstvu in politiki, v odnosu do narave.

Številne neurejene družine in osamljeni ter ranjeni otroci kličejo po novi kulturi ljubezni, ki bo mislila tudi na drugega in na tretjega. Prav tako to velja za družbeno področje. Brez trinitaričnega navdiha in milosti se krščanska skupnost spremeni v psihološko skupino in ljubezen v iskanje sebe ter svojih sebičnih koristi.

Bog je Sveta Trojica in usmiljena Božja ljubezen tudi v ateistični in življenju nenaklonjeni družbi čaka pred vrati ljudi, da bi ji odprli srca in jo sprejeli, da bi stopili v trinitarično navezo.

Ponižnost in izpraznjenje od sebe pa je slog dejavnega čakanja v molitvi in budne odprtosti za novo bogočloveško moč ljubezni, ki bo spremenila nas, naš odnos do telesa, do skupnosti in sveta, ki nas obdaja.


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (22/2021).