Klic k nenehni molitvi si je vzel k srcu tudi egiptovski menih Matta el Meskin. V nadaljevanju prisluhnimo njegovemu razmišljanju in nasvetom, kako vztrajati v nepretrganem odnosu z Bogom.

Življenje v svojem najglobljem smislu je mogoče povzeti v dvoje dejanj izjemne preprostosti: prvo je ljubezen, katere izvor je Bog, drugo pa češčenje, značilno za stvarstvo: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,16).

Ti dejanji sta nekaj stalnega in ne trpita premorov; tudi Bog ne neha ljubiti stvarstva in stvarstvo ne neha častiti Boga: »Povem vam … bodo kamni vpili« (Lk 19,40).

Ostala bosta ljubezen in češčenje

Vsa dejanja in številna opravila tega življenja bodo minila in izginila, potem ko nam bodo prinesla obsodbo ali nagrado, in ostali bodo le izjemna dejanja: Božja ljubezen do nas in naše češčenje Boga. Nikoli ne bosta minila in ostala bosta večno, kajti Bog je vesel, da nas ljubi: »In moje veselje je bilo pri človeških otrocih« (Prg 8,31), mi pa srečo najdemo v češčenju Boga.

Prisluhnimo Božjemu glasu, ki nam nenehno govori. FOTO: Tatjana Splichal

To češčenje je Božja zamisel, ki jo je Bog položil v človekovo naravo, da bi v sreči častil vir sreče. To smo že otipali, izkusili in preverili spet in spet; dosegli smo gotovost, da sta molitev in češčenje izvira nenehne sreče. 

Je torej mogoče živeti nenehno češčenje in molitev, postaviti Boga v središče naše misli, storiti, da bodo vsa naša dejanja in ravnanja naravnana nanj, živeti v njegovi navzočnosti od jutra do večera in od večera do jutra?

V resnici to ni nekaj malenkostnega; od nas zahteva veliko odločenost, vztrajnost in veliko pozornosti. 

Ne pozabimo: ko to delamo, izpolnimo vrh Božje volje in njegovega načrta; Bog nam bo pri tem zanesljivo pomagal, nas ljubil in vodil.

Kako nam bo uspelo?

• Živimo stalno v Božji navzočnosti.

• Prikličimo Boga v vse naše dejavnosti, v vse naše misli in spoznajmo njegovo voljo.

• Dosezimo veselje do življenja s tem, da se približamo samemu izviru sreče: Bogu in se veselimo njegove ljubezni.

• Dosezimo visoko spoznanje Boga v njegovem bitju samem.

• Ne navezujmo se na stvari tega sveta in pri tem ničesar ne obžalujmo.

• Oživimo zavedanje, da smo v navzočnosti Boga, ki vidi vse, kar delamo, in sliši, kar govorimo.

• Skušajmo se z njim pogovarjati od časa do časa, s kratkimi stavki, ki kažejo na naše stanje v tistem trenutku.

• Vnašajmo Boga v vse naše delo in ga prosimo, naj bo navzoč v naših dejavnostih, o njih mu pripovedujmo, ko smo jih končali, ob uspehu se mu zahvalimo, povejmo mu svoje obžalovanje ob neuspehu in iščimo razloge za to: morda smo se oddaljili od njega ali pa ga nismo prosili za pomoč.

• Prisluhnimo Božjemu glasu po našem delu. Pogosto nam govori v notranjosti, toda ker nismo nanj pozorni, izgubimo bistveni del njegovih smernic.

• V težkih trenutkih, ko izvemo slabe novice ali ko smo napadeni, ga takoj prosimo za nasvet: v preizkušnji je najdražji in najbolj zanesljiv svetovalec.

• Ko se srce začne vznemirjati in čustva razburjati, se obrnimo k njemu, da bi tako umirili to vznemirjenje, še preden preplavi srce; poželenje, jeza, sodba, maščevanje; zaradi vsega tega lahko izgubimo milost življenja v njegovi navzočnosti, kajti Bog ne more bivati skupaj z zlom.

• Kolikor je mogoče, skušajmo ne pozabiti nanj, takoj se vrnimo k njemu, ko ugotovimo, da so se naše misli poteple.

• Ne začnimo kakšnega dela ali ne dajajmo odgovora, preden za to ne prejmemo Božje pobude. To je toliko laže razločiti, kolikor bolj smo zvesti hoji v njegovi navzočnosti in odločenosti živeti z njim.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (2/2020).