Otočec je že od jeseni 2011 tradicionalno prizorišče osrednjega srečanja civilnodružbene pobude Prebudimo Slovenijo, ki s tehtnimi predavateljskimi nastopi k razmisleku o lastni državljanski drži vabi kristjane in vse ljudi dobre volje. Tudi letošnje srečanje, ki ga je uvedel voditelj pobude Jože Mlakar (lani je prav na Otočcu uradno prevzel to vlogo iz rok Jožeta Strgarja, pobudnika gibanja in zdaj njegovega častnega predsednika), njegove udeležence pa je pozdravil tudi novomeški škof msgr. Andrej Glavan, je ponudilo pronicljive vpoglede uglednih predavateljev v perečo problematiko na različnih področjih.

Evropska zgodba skozi čas

Dr. Andrej Capuder je predstavil zgodbo Evrope skozi čas in v tej pripovedi nanizal nekaj ključnih »visokih trenutkov« celine. Zgodba, ki se začne z znanim mitom o deklici, ki jo z ugrabi in z vzhoda na zahod odnese bik, prvi tak vrh doživi z Grčijo, ki v evropsko zakladnico položi jasno formulirano misel (sicer prav tako prineseno z vzhoda) in »družitveno filozofijo«, uresničeno v polis.



Drugi evropski vrh uteleša Rim, ki je sicer premagal Grke, a kot pravi modrost starih, je premagani v tem primeru v marsičem osvojil zmagovalca (v kulturi, filozofiji …). Rim pa je vzpostavil novost na nekem drugem področju: v umetnosti vladanja, ki jo je razširil po svojem imperiju. Pax Romana temelji na več stebrih: ne le na legijah, temveč predvsem na zakonitosti in veri.

Tretji evropski vrh dr. Capuder vidi v srednjeveškem krščanstvu, obdobju univerzalnosti, kulturne in verske enotnosti, ki jo vzpostavlja Cerkev. A to je že tudi čas, ko ta univerzalnost poraja partikularnost – v multinacionalni krščanski skupnosti se prebujajo nacionalizmi, ki se razmahnejo v novem veku.

Dr. Capuder je v evropski pripovedi nanizal še nekaj prelomnih poglavij: francosko revolucijo in Napoleona (ta ni bil le hegemon, temveč tudi državnik), nacizem in drugo svetovno vojno, na njenem pogorišču pa se po prizadevanjih predvsem krščansko-demokratskih politikov vzpostavi evropski povezovalni projekt kot novo poglavje »oskupinjenja«. A tudi tu se spet kaže, kako proces univerzalizacije hkrati sproža proces diferenciacije – Evropa se tako kaže v podobi nenehnega združevanja in razdruževanja do današnjih dni, ko se Evropska zveza na videz krha in se njeno načelo demokracije izpostavlja skušnjavi novih hegemonov. Posebej se je posvetil tudi pojavu nihilizma, ki spodkopava evropske vrednote z zaničevanjem zakona in vere (rimska temelja).

Predavatelj pa ni ostal le na »objektivni« ravni evropske zgodbe, ki jo lahko razumemo kot nizanje poglavij iz bolj ali manj znanega »zgodovinskega katekizma«, temveč se je spraševal tudi o subjektivnem doživljanju (evropskega in v njem ne nazadnje tudi individualnega) časa, ki lahko izzveni tudi skozi znan Jezusov odgovor na Marijino prošnjo, naj pomaga gostiteljem v Kani Galilejski iz zadrege zaradi umanjkanja vina – odgovor, da njegova ura še ni prišla. Kdaj nastopi taka (nematematična) ura denimo tudi za kristjane v Sloveniji?

Slovenija še vedno na preizkušnji

Prav v to smer je šel premislek dr. Franceta Cukjatija, predsednika Zbora za republiko. Potem ko je orisal nespodbudno stanje slovenske države 25 let po osamosvojitvi, zaradi katere je »Slovenija še vedno na preizkušnji«, kot se je glasil tudi krovni naslov Otočca 2016, se je vprašal, kaj lahko izvorno demokratične sile naredijo v takih razmerah, »ko se zdi, da ne moremo ničesar spremeniti; ko smo brez vzvodov oblasti; ko pred vsakimi volitvami doživljamo orkestriran medijski pogrom ali celo izmišljene sodne konstrukte; ko se med volivci širi nevarna apatija in je volilna udeležba najnižja prav v tistih okrajih, ki so tradicionalno bolj desno-sredinsko usmerjeni«.



Kot zgodovinski zgled je opozoril na držo demokratično naravnanih ljudi po letu 1945 in kasneje, ko so bili izpostavljeni na milost in nemilost totalitarni oblasti: »Za upor ni bilo nobenih pogojev. Tudi govorili niso, ker so se bali za golo življenje! So pa jokali, molili in trpeli! Da, trpeli! Pomeni, da so se do dna svoje duše zavedali, da tak režim ni dober in da pomeni zlo za narod. In prav ta zavest, ki je izraz neuklonljivosti naroda, je vedno bila in vedno bo upanje in temelj boljše družbene ureditve.«

Sporočilo za naš čas je jasno: »Tudi danes se moramo zavedamo stanja, da živimo v laži, da nas omrežje finančno izčrpava in da še vedno politično zakulisje določa 'notranje sovražnike', ki jih je treba uničiti z medijsko diskreditacijo ali montiranim sodnim procesom. Družba, ki sprevrže tri tisoč let stara pravila skupnega življenja: ne laži, ne kradi, ne ubijaj, postane družba trpljenja. A tudi če nam vsi vzvodi vplivanja spolzijo iz rok, nam še vedno ostane nepremagljivo orožje, to je: zavedati se sprevrženosti stanja in – trpeti. Dokler trpimo zaradi patologije v družbi, nismo premagani! In dokler nismo premagani, lahko upamo na zmago osamosvojitvenih sanj!«

Takšno stanje pa prinaša tudi nevarnost, namreč da dolgotrajno trpljenje brez možnosti vplivanja postane vse bolj utrujajoče, človek pa se postopoma navadi na svojo drugorazrednost in pogosto začne sprejemati dejstvo ugrabljene države kot nekaj normalnega. Nekaj te »kapitulacije« po besedah dr. Cukjatija najdemo tudi v dveh vse pogostejših pozivih.

Kajn in Abel – drama v petih dejanjih

Prvi se glasi: »Odpustimo« vsem, torej tudi tistim, ki so po vojni izvedli največji genocid v zgodovini slovenskega naroda. Tak poziv sicer zveni lepo in krščansko, a je ga slovenska realnost dela skrajno problematičnega. To dejstvo je dr. Cukjati ponazoril s svetopisemsko zgodbo o Kajnu in Abelu, »dramo v petih dejanjih«, ki si sledijo takole: 1. »Kajn (se je) vzdignil proti svojemu bratu Abelu in ga ubil.«; 2. »Gospod je rekel Kajnu: 'Kje je tvoj brat Abel?' Odvrnil je: 'Ne vem.'«; 3. »In Gospod je rekel: 'Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni'«; 4. »Kajn je rekel Gospodu: 'Moja krivda je prevelika, da bi jo mogel nositi. … Kdor koli me bo našel, me bo ubil'.«; 5. »Gospod pa mu je odgovoril: 'Ne tako; kdor koli ubije Kajna, bo sedemkrat maščevan'. In Gospod je dal Kajnu znamenje, da ga nihče, ki bi ga našel, ne bi ubil.«

Pomensko si torej dejanja sledijo v jasnem sosledju: 1. uboj – 2. zanikanje (oz. sprenevedanje) – 3. glas krvi (glas vesti) – 4. priznanje – 5. odpuščanje. To je, kot je poudaril dr. Cukjati, »železna zakonitost spravnega procesa. Nobene faze ni možno preskočiti, če naj proces ostane verodostojen in naj resnično osvobodi in razbremeni medčloveške odnose. Ko je spočet zločin, so Kajni in z njimi celotna družba obsojeni na vsa dejanja in vse faze te mukotrpne poti«. »In na kateri stopnji je danes slovenski spravni proces?« (se) je vprašal dr. Cukjati: »Se vam ne zdi, da je šele na drugi stopnji, to je na stopnji zanikanja oziroma sprenevedanja? Kje je šele priznanje in kje kesanje, ki sta pogoj za odpuščanje. Šele priznanje in kesanje namreč odpreta človeku srce, da postane sposobno sprejeti odpuščanje.«

Tudi ko so razmere zrele za odpuščanje, pa to ne izbriše zavedanja, da je zločin zločin, da genocid ostane genocid, česar nihče ne more izbrisati ne iz zgodovine in ne iz spomina: »Tudi naš odnos do zločina ostane in mora ostati odločilno kritičen. Z zločinom se ne smemo nikoli sprijazniti! Le tako lahko preprečujemo, da se v bodočnosti ne bi ponovil.«

Pozabljanje kot pot vzdrževanja »ugrabljene države«

Na tej točki pa trčimo tudi ob drugi poziv, ki po besedah dr. Cukjatija razkriva nekakšno utrujenost v zavedanju o izvirni patologiji slovenske države. Ta poziv se namreč glasi: Pozabimo na preteklost – glejmo v prihodnost! Vendar pa: »Kako naj gradimo prihodnost, če ne razumemo sedanjosti? Kako naj razumemo sedanjost, če mižimo pred preteklostjo? /…/ Vse, kar je narod v preteklosti doživel, nosi v svojem spominu, svojih navadah in svojem načinu razmišljanja. Določen sloj politikov, politično nastavljenih direktorjev, sodnikov, učiteljev, kulturnikov, itd. še vedno razmišlja v komunizmu uveljavljenih shemah. To je služenje režimu, ideološko uvrščanje v vladajoči razred, medsebojno ščitenje in zagotavljanje privilegijev, zatiranje drugorazrednih ter ohranjanje zavesti: mi, prvorazredni, smo oblast in z vami delamo, kar hočemo! In prav ta zavest, ta miselna šablona je omogočila v Sloveniji ohranitev že v prejšnjem režimu 'ugrabljene države'«.

Zavedanje tega stanja kliče po odzivu: »Cerkev, krščanstvo in vsi pokončni svobodomiselni ljudje so prvi poklicani, da ohranjajo resnico ter čut za sprevrženost. Da jih torej ta družbena patologija boli. Da trpijo! In da to vedno znova jasno in glasno povedo. Da opozarjajo na zločin, ki še vedno čaka, da ga nekdo prizna in se ga pokesa ter s tem odpre vrata odpuščanju in spravi. Da opozarjajo na vzroke, načine in posledice ugrabljene države, od ugrabljenih financ in sodstva do lastništva nad postavljanjem vodstvenih kadrov. Da svojo duhovno moč izkazujejo z nepopustljivo kritiko laži, kraje in uboja ter degradacije družine.«



Poleg dr. Capudra in dr. Cukjatija, ki sta bila osrednja govornika srečanja pobude Prebudimo Slovenijo, so zbrane v drugem delu nagovorili še arheologinja, muzealka, pesnica in publicistka dr. Verena Vidrih Perko s predavanjem Državljan Slovenije, kje je tvoje mesto?, izseljenski duhovnik dr. Zvone Štrubelj, ki je spregovoril o izzivih begunsko-migrantskega dogajanja, in zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch, ki je predstavila svoj pogled na dilemo: Aktiven kristjan? To pa ne!

Več o teh nastopih v novi številki Slovenskega časa, ki izide kot priloga naslednje številke Družine.

Foto: Bogomir Štefanič