Številne raziskave, poročila (predvsem starejša), in primeri, ki so prišli v javnost, so jasno potrdili, »da se je v mnogih primerih zgodilo, da resničnim žrtvam (npr. spolnih zlorab) niso verjeli, vključno z organi pregona in pravosodnimi sistemi. Zato je prihajalo tudi do pomislekov o smiselnosti razkritja s strani žrtev, da ne govorimo o posledicah za že tako prizadete žrtve,« navaja Cvetek. A na drugi strani opozarja tudi, da lahko pride do, sicer redko, `lažnih´ spominov na travmo, »torej spominov na travmo, ki se v resnici ni zgodila«.

Velja poudariti, da Cvetek z etičnega vidika ne more komentirati konkretnih primerov, saj jih ni podrobneje proučil z ustreznimi metodami, je pa osvetlil različne vidike in posledice, s katerimi se sooča oseba, ki je deležna lažnih obtožb.

Psiholog ter specialist zakonske in družinske terapije dr. Robert Cvetek. FOTO: Siniša Kanižaj

Resničnim žrtvam se še vedno pogosto ne verjame

Da se stanje na področju razkrivanja spolnih zlorab v zadnjih desetletjih – glede na nekatera poročila – izboljšuje, gre verjetno zasluga tudi številnim iniciativam in prizadevanjem. »Blotcky (2022, v Psychiatric Times) tako na primer ocenjuje, da obstaja danes naravna tendenca za odvetnike, sodnike, mediatorje, delavce na področju mentalnega zdravja in tudi laike, da verjamejo obtožbam o zlorabah. Seveda pa je še relativno pogosto, ko se resničnim žrtvam ne verjame in je zato treba poudariti, da je vsako obtožbo potrebno jemati z veliko skrbnostjo in resnostjo.«

Približno šest odstotkov zapornikov obsojenih po krivem

Na vprašanje, ali torej lahko pride do krive obtožbe in celo obsodbe, Cvetek odgovarja: »Bilo bi naivno misliti, da ne.« Pri tem se sklicuje na britanska avtorja Brooksa in Greenberga in njun članek o sistematičnem pregledu literature iz leta 2020 o vplivu napačne obtožbe na obtoženega¹. V njem avtorja navajata, da sicer o tem ne obstaja polno soglasje med raziskovalci, vendar pa se glede na nekatera raziskovanja ocenjuje, da je približno šest odstotkov zapornikov obsojenih po krivem. Raziskave, ki proučujejo napačne obsodbe na splošno, pa navajajo pogostost le teh do približno 15 odstotkov.

Razlogi za napačne sodne odločitve

Ob tem omenjena avtorja na podlagi dostopne literature izpostavljata, da do napačnih obsodb lahko prihaja tudi zaradi potencialne sugestibilnosti otrok, adolescentov in ranljivih oseb. Pa tudi zaradi rasne, razredne pristranskosti, lažnih obtožb, napačnih identifikacij prič, napačnih pričevanj in nekorektnih mnenj strokovnjakov (izvedencev).

Kar zadeva področje spolnih zlorab, raziskave kažejo, da je pogostost napačnih obtožb (prijav na uradne inštitucije) spolnih zlorab nekje od dva do deset odstotkov², čeprav tudi tu ni velikega soglasja strokovnjakov. Avtorica poglavja o spolnih zlorabah v priročniku za forenzično psihologijo Kuehnle³ na primer navaja tudi večje razlike v ocenah raziskovalcev.

»Ob poudarjanju napačnih obtožb in obsodb sodnega sistema je treba paziti, da ne bi prezrli težav, s katerimi se sooča sodni sistem, ko želi obsoditi prave storilce kaznivega dejanja. Poleg včasih težko dokazljivega kaznivega dejanja so mi poznane situacije iz sodnih postopkov, ko so pogosto tudi strokovnjaki in izvedenci pod velikim pritiskom in grožnjami (celo s smrtjo) s strani storilcev kaznivega dejanja.«

Namerne in nenamerne krive obtožbe

Napačne ali krive obtožbe lahko razvrstimo v več vrst, na primer nenamerno in namerno napačne. Profesor ljubljanske Teološke fakultete ob tem spomni, da je Ameriška psihološka zveza že leta 1993 ustanovila skupino, ki je ugotavljala, ali lahko nastanejo »lažni« spomini na travmo, torej spomini na travmo, ki se v resnici ni zgodila. Prišli so do zaključka, da je to možno⁴, seveda pa se to dogaja redko.

»Predvsem namerne krive obtožbe lahko vidimo kot zelo problematične, saj izjemno škodujejo tudi tistim, ki so resnično zlorabljeni. Lahko bi jih označili kot zlorabo zlorabljenih. Pogosto jih uporabijo za maščevanje obtoženemu ali pa jim pride prav na primer v procesu dodelitve otroka v ločitvenem postopku. Tako `orožje´ v tem boju ima lahko katastrofalne posledice tudi za otroka in njegov odnos z obtoženim staršem ali skrbnikom. Včasih je prav neverjetno, kako lahko ljudje opravičujejo svoja zla dejanja, pogosto z raznimi krivicami, ki so se jim (vsaj tako občutijo) zgodila.«

Predvsem namerne krive obtožbe lahko vidimo kot zelo problematične, saj izjemno škodujejo tudi tistim, ki so resnično zlorabljeni.

Šok, panika, prizadetost, jeza …

Čeprav je spoprijemanje s krivo obtožbo odvisno od mnogih dejavnikov, gre krivo obtožena oseba po besedah Cvetka običajno skozi različne stopnje trpljenja: »Najprej šok, panika, lahko se pojavita resnična prizadetost in jeza, ki, če jo odprto izraža, lahko celo spodbudi, da jo vidijo kot dejansko krivo. Pogosto pride tudi do izgube samozavesti, dvoma vase (da bo na primer uspela dokazati svojo nedolžnost) in strahu.«

Čez čas se lahko pojavijo tudi občutki depresije, večje anksioznosti, paničnih napadov, težav s spanjem, izgube upanja in smisla za prihodnost, pa tudi krivde, »ki se lahko na primer kaže v spraševanju, ali je morda sama kaj prispevala, da se je nekdo kar spravil nanjo s takimi težkimi lažnivimi obtožbami. Pojavi se večje tveganje za zavrnitev s strani bližnjih oseb ter prijateljev, stigmatizacija, izguba dostojanstva, ugleda ter kredibilnosti. Vse to pa lahko vpliva na ekonomsko stanje, zmožnost opravljanja svojega poklica ali drugih dejavnosti. Raziskovanje krivično obtoženih je pokazalo tudi trajne spremembe v njihovi osebnosti, relativno pogosto so postali bolj nezaupljivi in sovražni. Žal lahko mnoge posledice ostanejo, četudi je obtožena oseba v sodnem procesu na koncu oproščena.«

Podpora bližnjih, prijateljev, skupnosti

Naš sogovornik pravi tudi, da kriva obtožba lahko za obtoženega predstavlja izjemen stres. »Tako on kot tudi njegovi bližnji lahko grozno trpijo. Pogosto jim, tudi zaradi obtožb primanjkuje podpore s strani prijateljev in skupnosti, ki se jim začnejo izogibati. Poleg tistega, ki jih je krivo obtožil, jim je krivico storil tudi pravosodni ali represivni aparat države, kar je lahko zelo težko predelati in proti čemur se je včasih izjemno težko boriti. Pravosodni in represivni aparat bi zato moral delovati izjemno skrbno in v trdni zavezanosti iskati resnico ter se zavedati tudi vseh problemov v zvezi s takimi postopki.«

Krščanski odgovor na krivico

Cvetek poudarja, da krivica tako tistim resničnim žrtvam, ki se jim ne verjame, kot tudi obtoženim po krivici, lahko povzroči, da v njih trajno ostanejo globoka prizadetost, zagrenjenost, jeza in maščevalnost. »K sreči kristjani oznanjamo, da imamo že približno 2000 let zaradi Jezusovega zgleda odličen in konkreten model, kako je možno tudi krivice sprejeti, preobrniti v dobro oz. blagor, zlo preoblikovati v ljubezen, strup zla, ki ga s tako krivico v nas spustijo, razstrupiti in tako vnovič najti izgubljeno upanje, smisel in odrešenje.« Hkrati opozarja, da to nikakor ni enostavno, ampak gre za zahteven proces. In nikakor ne pomeni oziroma je lahko celo škodljivo na različnih ravneh, da krivice in prizadetosti ne bi priznali, se soočili z vsemi občutki, ki jo spremljajo in naredili, kar je v naši moči, da bi bilo takega trpljenja čim manj.

K sreči kristjani oznanjamo, da imamo že približno 2000 let zaradi Jezusovega zgleda odličen in konkreten model, kako je možno tudi krivice sprejeti.

»Običajno je izjemno pomembno, da je na primer čas za odpuščanje v smislu darila predvsem sebi, časovno skrbno tempiran in ne gre le za obrambo pred soočanjem s prizadetostjo, z jezo in podobnim. Ob tem je lahko v veliko pomoč podpora strokovnjaka. Pomembno je, da je strokovnjak dobro usposobljen za ta vprašanja, za kar si na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani s svojim znanstveno-raziskovalnim in pedagoškim delom močno prizadevamo.«

Prava smer je iskanje resnice

Problematika krivih obtožb ter obsodb je torej kompleksna, rešitve pa niso enostavne. »Verjetno moramo v naše razumevanje delovanja družbe vključiti tudi dejstvo, da lahko pravosodni sistem, kot ljudje na splošno, tudi nenamerno naredimo napake v večji meri, kot si morda predstavljamo. V psihologiji so pojavi, kot so nenamerna ali zaznavna slepota, selektivna pozornost, konstrukt samopotrditve (angl, self-affirmation), samoopravičevanja (angl. self-justification), varanja samega sebe (angl. self-deception) in samopozitivne pristranskosti (angl. self-positivity bias) precej dobro dokumentirani v različnih raziskavah in literaturi⁵.«

Cvetek si želi, da bi s tem zavedanjem vsi, še posebej pa tisti, ki imajo v teh procesih večje odgovornosti, pristopili k reševanju problemov, ki se pojavljajo. »Žal bi mi tudi bilo, če bi prizadevanje in pomoč za krivo obtožene šla na škodo resničnim žrtvam kaznivih dejanj, ki se jim ne bi verjelo. Naš cilj ne bi smel biti izbrati eno stran v smislu: ali raje vidimo, da je več tistih žrtev, ki se jim po krivici ne verjame, ali raje vidimo, da je več po krivici obsojenih. Rešitve bi morale iti v smeri, da bi bilo obojih čim manj.«

Profesor Cvetek zaključuje, da je v današnji postmoderni družbi, ko lahko mnoge pojave vidimo in razumemo z različnih vidikov, »iskanje resnice še na poseben način težavno, a je ravno v iskrenem prizadevanju za resnico, ne glede na ceno in lastne pristranskosti, morda prava smer. Verjetno bi se tudi morali bolje zavedati, da običajno vsakič, ko v našem življenju malo prikrojimo resnico, da nam ustreza, malo pokvarimo naš kompas zanjo.«

Cvetek se zaveda, da se je pravosodnemu sistemu, ki ima pri odpravljanju opisanih krivic ključno vlogo, včasih izredno težko prikopati do resnice. Vendar bi si zaradi pomembnosti njegovih presoj kot družba morali resnično prizadevati, da bi bili vsi pravosodni strokovnjaki in njihovi pomočniki izjemno zavezani iskrenemu in poštenemu iskanju objektivne in nepristranske resnice. Ter s tem povezanimi visokimi osebnimi moralnimi standardi.

viri-in-literatura-navedeni-v-clanku.docx