V naši župniji smo obhajali sv. birmo in prav lepo smo se v župniji pripravljali nanjo. Tudi sam sem pri tem nekaj malega sodeloval. Na predvečer tiste nedelje pa sem zaman iskal svoj mobilni telefon. Čeprav sem vse prebrskal, ga nisem našel. V svoji glavi sem še enkrat prehodil vse poti, ki sem jih popoldne opravil, kje bi lahko odložil to majhno, a nepogrešljivo napravo. Brez mobija sem se počutil izgubljen. Razmišljal sem, kdo vse me je vmes morda že klical, s kom sem bil še dogovorjen za kakšno stvar. Res zoprno, da takole izgubiš vsak stik z drugimi.

Ko se je telefon končno našel v ženini torbici (ampak tja ga sam res nisem dal), sem si oddahnil: spet lahko komuniciram z vsemi. Pomirilo me je, da me prav nihče v tem času ni klical, predvsem pa dejstvo, da sem vendarle spet povezan s svetom in da sem dosegljiv.

In potem sem se spomnil na prihajajočo birmo in na njen namen, da bi živeli v tesni povezanosti s Svetim Duhom. Pa sem se zamislil, in to močno. Zdelo...