Pred nekaj leti sem v modni reviji zasledila fotografije znanega svetovnega filmskega igralca. O njem so naredili daljšo reportažo, objavili veliko fotografij in ga prikazali v blišču in privlačnosti. Fotografije so bile lepe, njegova oblačila izbrana. Toda na obrazu ni mogel skriti sledi preteklega trpljenja. V njegovih očeh se je videla žalost in bolečina življenja. Namesto občudovanja se mi je predvsem zasmilil.

Skušala sem si predstavljati. Ločevanje od žene na očeh vsega sveta. Izgubil je otroke, bil obtožen nasilja in njegova kariera je šla samo še navzdol. Pa alkohol, droge, ob čemer verjetno ni imel nobene prave opore. Ko ni bil več sposoben uspeha na enem ali drugem področju, je bil izvržen. Ob pogledu na njegove fotografije sem prvič začutila, da je, ne glede na to, da je slaven in bogat, predvsem človek. Človek, ki trpi in ki se izgublja.

Ko se mi nekdo na tak način zasmili, običajno molim zanj. Naj molim tudi zanj? Za igralca? Neobičajno, toda zakaj p...