Je bilo darilo namig na starost sedanjega papeža, se sprašujejo pri avstrijskem Kathpressu? 87-letni cerkveni voditelj je konec minulega tedna prejel »Malo enciklopedijo o koncu življenja«, referenčno knjigo, ki na 88 straneh pojasnjuje izraze, povezane z umiranjem in smrtjo, od A kot accompagnare (spremljati) prek kome, paliativne medicine, pomoči pri samomoru in umetnega hranjenja do T kot trattamenti di sostengo vitale (ukrepi za ohranjanje življenja).

Nadškof Paglia jo je papežu predstavil med zasebno avdienco, kot se zdi, pa Frančišek nadškofu darila ni »zameril«, saj fotografije na družbenem omrežju X pričajo o prijateljskem srečanju … Omenjeno enciklopedijo je izdala Papeška akademija za življenje, katere predsednik je nadškof Paglia.

Na koncu knjige je obrazec za oporoko. Papež Frančišek se je te teme že dotaknil: kot je znano, na vatikanskem državnem tajništvu hranijo njegovo odstopno izjavo, v kateri se Frančišek odpoveduje papeškemu položaju v primeru resnih telesnih omejitev. Prav tako je že izrazil željo, da bi ga pokopali v baziliki Svete Marije Velike ali Marije Snežne v Rimu.

Nadškof Paglia: Cerkev je odločno proti evtanaziji in samomoru s pomočjo

Nadškof Paglia je ob izidu »leksikona o koncu življenja« v pogovoru za vatikanske medije potrdil, da Cerkev odločno nasprotuje pomoči pri samomoru in evtanaziji ter zagovarja pravico do življenja vsakega človeka, posebej najranljivejših, obenem pa spodbuja sodelovanje s politiko pri vprašanjih, povezanih s koncem življenja.

Papež Frančišek je izpostavil, da je vprašanje konca življenja zapleteno in da ima Cerkev o tem vprašanju bogat nauk, začenši s Pijem XII. leta 1957 do današnjega dne.

»Mali leksikon o koncu življenja« se nanaša na etična vprašanja, povezana z razpravami o koncu življenja, od evtanazije in pomoči pri samomoru do paliativne oskrbe in upepeljevanja. Priročnik je izšel v začetku letošnjega julija. Tudi papež Frančišek je ob prejemu knjige znova izrazil spoštovanje do dela, ki ga opravlja Papeška akademija za življenje. Izpostavil je, da je vprašanje konca življenja zapleteno in da ima Cerkev o tem vprašanju bogat nauk, začenši s Pijem XII. leta 1957 do današnjega dne.

Ob izidu leksikona so se namreč v medijih pojavila ugibanja, ali se Sveti sedež začenja »odpirati« pri določenih vprašanjih v zvezi s koncem življenja. Po besedah nadškofa Paglie to seveda ne drži. Cerkev med drugim pravi, da je treba življenje zagovarjati v njegovi celovitosti, ne le v posameznih trenutkih. Pravico do življenja je treba še posebej braniti, predvsem za šibke, da bi se zoperstavili »kulturi odmetavanja«, ki se skriva za trditvijo o samozadostnosti in samostojnosti današnjih moških in žensk.

Stališča nespremenjena

Tudi v novem leksikonu ni nobenih premikov glede dopustnosti prekinitve hranjenja in hidracije neozdravljivo bolnih. Nadškof Paglia je v pogovoru spomnil, da je Pij XII. leta 1956 - kot je zapisano v Leksikonu - potrdil dopustnost prekinitve ventilacije pod določenimi resnimi pogoji, leta 2007 pa je Kongregacija za nauk vere priznala, da je mogoče takšno zdravljenje zakonito prekiniti (ali ga sploh ne začeti), če je povezano s »prevelikim bremenom ali velikim telesnim nelagodjem«. To sta dve merili, ki sta del opredelitve nesorazmernega zdravljenja, tega pa je treba prekiniti. Gre za oceno, ki vedno zahteva sodelovanje bolne osebe, kolikor je to mogoče.

Novi priročnik vabi k premisleku o tem, kako nerazumna trma (terapevtska vztrajnost) ni izraz medicine in oskrbe, ki bi bili resnično usmerjeni v bolnika.

»Smrt nima zadnje besede«

Leksikon prav tako ne spreminja stališča do evtanazije in pomoči pri samomoru, kot so namigovali nekateri italijanski mediji. Cerkev znova poudarja svoje popolno nasprotovanje vsem oblikam evtanazije in pomoči pri samomoru, vabi pa tudi k premisleku o tem, kako nerazumna trma (terapevtska vztrajnost) ni izraz medicine in oskrbe, ki bi bili resnično usmerjeni v bolnika. Smrt je žal razsežnost življenja in je neizogibna.

Nikoli ne smemo skrajšati trajanja življenja, je spomnil nadškof Paglia, obenem pa ne smemo trmasto ovirati njegovega poteka na vse možne načine. Veliko bolj kot običajno se moramo zavzeti za spremljanje ljudi v zadnjih fazah njihovega bivanja. Kristjani se namreč zavedamo, je izpostavil predsednik Papeške akademije za življenje, da smrt nima zadnje besede.