Po menjavi oblasti v Sloveniji ponovno prihaja do pobud o preureditvi financiranja in obdavčevanja verskih skupnosti. Da ideja o uveljavitvi nemškega t. i. »cerkvenega davka« v Sloveniji ni možna, smo na spletnih straneh Družine že pojasnili.

Kako pa se ta izvaja v praksi, kaj za seboj potegne, kakšen odnos je v javnosti do tega davka ter ali je z nemškega vidika to primeren način financiranja Cerkve, je za spletno Družino pojasnil predstavnik koordinacije dušnega pastirstva Slovencev po svetu ter župnik slovenske katoliške župnije v Münchnu msgr. Janez Pucelj.

Kaj t. i. »cerkveni davek« pomeni za nemškega davkoplačevalca?

Gre za s konkordatom določeno ureditev, na kakšen način vernik podpira svojo Cerkev. Osnova je odvisna od zvezne dežele, grobo rečeno znaša med osem in devet promilov neto dohodka vernika, ki je zavezan za plačilo davkov. Je dohodek Cerkve vezan na davčni sistem, ki ima svoje prednost in slabosti. Dajatev za Cerkev zadeva samo katoličane in evangeličane.

Katere so prednosti?

Prednosti so v tem, da vsak, ki pripada Cerkvi, jo tudi podpira. Nihče se ne more obnašati muhasto, češ, ne bom daroval, ker me je župnik postrani pogledal. Je pa to »prisila«, ji jo je mogoče urediti tudi drugače. Italijani so na premier zavezani, da določen promil dohodka namenijo ali za Cerkev ali za gasilce ali katero drugo organizacijo. Tukaj te izbire ni, odtegljaj pa plačujejo le katoličani in evangeličani. Socialno gledano je to do neke mere nepravično, po drugi strani, zakaj bi moralo enako veljati za druge ustanove.

Tukaj imamo na primer veliko bolnišnico, ki je v lasti župnije. Pa tudi domove za ostarele, jasli, vrtce, šole. Cerkev ima veliko možnosti, da se angažira na ta način. Je pa tudi za državo najcenejši način izvajanja teh dejavnosti.

Imajo v nemških cerkvah kljub davku nedeljske nabirke?

Pri maši je ravno tako puščica, namenjena za domačo župnijo. Kadar so kakšne prenove in ljudje darujejo več, lahko to pri davčni odmeri navedejo kot odhodek v javno dobro.

Davek pobira država, ki ga glede na število vernikov razdeli med škofije, škofije pa naprej med župnije glede na velikost in odgovornosti, ki jih nosijo. Cerkev je namreč v nemško družbo zelo močno vpletena – na izobraževalnem, socialnem, zdravstvenem področju. Tukaj imamo na primer veliko bolnišnico, ki je v lasti župnije. Pa tudi domove za ostarele, jasli, vrtce, šole. Cerkev ima veliko možnosti, da se angažira na ta način. Je pa tudi za državo to zaželeno, saj je to zanjo najcenejši način izvajanja teh dejavnosti. Seveda se morajo ustanove tu držati državnih zakonov.

Janez Pucelj. FOTO: Tatjana Splichal

In kdo lahko koristi te ustanove?

Cerkev sprejema vse in tudi mora. Te ustanove so vpletene v državno strukturo, ki jim nameni določeno podporo. Dejstvo je, da nihče ne more sam voditi doma za ostarele.

Katere pa so slabosti »cerkvenega davka«?

Davkov seveda nihče ne plačuje rad, jih pa mora. Ljudje imajo v Nemčiji občutek, da niso dovolj udeleženi pri izbiri, komu bi ta denar namenili in tudi v kakšnem obsegu. Je pa tako urejeno, da so plačila davka oproščeni vsi, ki so pod pragom revščine, če je njegova dohodnina manjša, kot je osnova za socialno preživetje. Poleg tega se stopnja cerkvenega davka prilagaja socialnemu statusu – nekdo, ki vzdržuje otroke ali skrbi za svoje starše, plačuje manj.

Kakšen je v splošni javnosti, med verniki odnos do tega davka?

Odnos do tega je zelo vezan na to, kakšno povezavo ima posameznik s cerkveno skupnostjo. Kdor zaradi plačila davka zapusti Cerkev, pravi, kaj pa imam od tega. Nekomu, ki pa je zelo povezan s Cerkvijo, mu to ne dela posebnih težav.

Zaslužni papež Benedikt XVI. je večkrat izrazil pomisleke glede nemškega sistema obdavčevanja. Kakšen je pogled vrha nemške katoliške Cerkve do tega vprašanja?

Papež Benedikt je v javnosti povedal to, kar se tu sprašujejo škofje, duhovniki in laiki, ki so na višjih pozicijah cerkvenih ustanov – ali je to najboljši način podpiranja Cerkve. A enostavno kar ukiniti ta sistem, je težko. Gre za kompleksen sistem, v katerega si nihče ne upa ugrizniti. Zadevo bi morali najprej urediti na meddržavni ravni, med Svetim sedežem in Nemčijo. Drugo je vprašanje, kako bi država prevzela vse te, prej omenjene cerkvene dejavnosti ustanove in jih financirala.

Naj navedem primer, ko so v Hamburgu morali zaradi finančnih težav zapreti cerkveno gimnazijo. Sledil je upor s politične strani in staršev. Potem so se škofje in župnija zelo angažirali, da je šola obstala, a prešla v drugo, civilno upravo. Gre za vprašanja, ko se pokaže, da če Cerkev tega ne bo več vodila, imamo vsi izgubo. Težko je reči, naj se Cerkev s tem ne ukvarja, ker je zaželeno.

Gre za kompleksen sistem, v katerega si nihče ne upa ugrizniti.

V Sloveniji je v zadnjih tednih znova v ospredju vprašanje ločitve države in Cerkve, v okviru katerih je tudi prišlo do ideje o uveljavitvi »cerkvenega davka« po vzoru Nemčije. Kako je s temi vprašanji v Nemčiji?

To je vedno politično pogojeno, tudi v Nemčiji imamo zagovornike stališča, da bi Cerkev morala biti bolj odmaknjena od državnih struktur. Stanje duha v družbi se je spremenilo, tudi v Nemčiji. Nekateri so mnenja, da bi konkordat morali spremeniti tako, kot imajo urejeno v Franciji in Belgiji. V času francoske revolucije so Cerkvi pobrali vse imetje in ustanovili t. i. verski fond, iz katerega financirajo vse cerkvene organizacije, duhovniki imajo državno plačo. Vse to ureja država.

V Nemčiji je način financiranja težko spreminjati, ker je to meddržavni dogovor. Drugače je bilo v Luksemburgu, kjer je bil dogovor sklenjen le med državo in Cerkvijo in ko so prišle na oblast stranke, ki so bile proti temu, kako je država podpirala Cerkev in so kar naenkrat z novo zakonodajo ukinili. Praktično z danes na jutri je Cerkev morala preživeti brez državne podpore.

Kako pa je glede obdavčitve Cerkve, ali je tudi v Nemčiji Cerkev oproščena plačevanja prispevkov za nepremičnine, kjer se opravlja verska dejavnost, tako kot je to v Sloveniji?

Za cerkev oz. stavbe za bogoslužne namene se davka ne plačuje, za druge stavbe, v katerih deluje pridobitna dejavnost, pa se davek plačuje.