V letošnjem postnem eseju si bomo poglobljeno ogledali to priliko, da bomo videli, kaj nas želi Jezus naučiti o nas in nebeškem Očetu. Ko premišljujemo o dejanjih obeh sinov in očeta v zgodbi, nas to lahko spodbudi, da si preiščemo srce. Ali nas kaj ovira, da bi v polnosti občutili neizmerno Božjo ljubezen in usmiljenje? Moramo spremeniti kakšno držo ali domnevo, da bi se lahko bolj zbližali z Gospodom?

Prvo berilo na pepelnično sredo vedno beremo iz Knjige preroka Joela: »Tudi zdaj, govori Gospod, se obrnite k meni z vsem svojim srcem« (Jl 2,12). Post je priložnost za vrnitev h Gospodu, zato uporabimo to posebno obdobje za premišljevanje o Jezusovi priliki, da bomo lahko to storili. V tem eseju se bomo posvetili mlajšemu sinu.

Nemirno srce

Jezus je to zgodbo povedal, da bi lahko odprl razum in srca farizejev in pismoukov. Ti verski izbranci preprosto niso mogli razumeti, zakaj se druži z ljudmi, ki so razvpiti grešniki, na primer cestninarji in vlačuge (prim. Lk 15,2). Jezus je želel, da bi doumeli globino Božjega usmiljenja, pa tudi njegovo hrepenenje, da bi vse ljudi, ne le »pravičnih«, pritegnil v svoj objem.

Jezus je želel, da bi doumeli globino Božjega usmiljenja.

Jezusova prilika je gotovo takoj pritegnila pozornost poslušalcev in jih morda presunila, saj se začne z mladeničem, ki je prosil za svoj delež očetove dediščine. Kako si je mlajši sin drznil prositi za nekaj takega (prim. Lk 5,12)? V resnici se je vedel, kot da bi bil njegov oče že mrtev. Sin ni več hotel očeta v svojem življenju, hotel je le dediščino.

Zakaj je mlajši sin postal tako nemiren? Zakaj ni bil zadovoljen z življenjem in domom, ki mu ga je dajal oče? Mogoče je sanjal o vseh mogočih načinih, kako bi lahko očetov denar potratil za vse užitke, ki jih ponuja svet. Brez odgovornosti in dolžnosti, ki so jih zahtevali od njega v očetovi hiši, bi lahko počel, kar bi hotel in kadar bi hotel. To bi ga zagotovo končno osrečilo!

Vsi smo občasno nemirni. Morda smo siti vsakdanje rutine ali bremen, ki jih nosimo v skrbi za druge. Nato smo nezadovoljni in se začnemo ozirati po načinih, ki bi nam olajšali nezadovoljstvo. Včasih nas to vodi na kraje, za katere vemo, da nam škodujejo in nas dolgoročno ne morejo osrečiti.

V razmislek: Kako doživljam nemirno srce? Kaj iščem, česar po svojem mnenju ne morem dobiti od nebeškega Očeta?

Zamenjava sinovstva za suženjstvo

Jezus pravi, da je sin »odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje« (Lk 15,13). Mladenič je bil doma sin z vsemi pravicami in dolžnosti, ki jih prinaša tak odnos. V daljni deželi pa je postal suženj svojega hlepenja, ves denar je potratil za stvari, ki so le začasno zadovoljile njegovo iskanje sreče.

Ko mu je zmanjkalo denarja in ga je začela pestiti lakota, je šel »in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje« (Lk 15,15). Bil je skoraj dobesedno suženj; bil je tako lačen, da se je želel nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje (prim. Lk 15,16). Kako nizko je padel ta mladenič!

Vemo, da smo Božji sinovi in hčere, pa vendar včasih pozabimo na to in se vedemo, kot bi bili sužnji.

Vemo, da smo Božji sinovi in hčere, pa vendar včasih pozabimo na to in se vedemo, kot bi bili sužnji. Krščanske obveznosti vidimo kot breme in jih opravljamo iz dolžnosti, ne iz ljubezni. Ali pa dovolimo malikom, da nadomestijo Boga v našem življenju, zato postanemo sužnji teh stvari.

V razmislek: Sem tako ali drugače odpotoval v »daljno deželo«? Kako bi lahko postal suženj svojega hlepenja ali malikov, ki grozijo, da bodo nadomestili Boga v mojem življenju?

»Šel je vase«

Mladenič je bil v hudi stiski. Imel je samo eno možnost, namreč da se vrne domov. Vendar je mislil, da je s svojimi dejanji zapravil pravice sina, odrezal se je od očeta. Jezus nam pripoveduje, da je mladenič celo vadil svojo prošnjo, ki jo je nameraval izreči ob vrnitvi: »Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov« (Lk 15,18–19).

Potrebni sta bili skrajna revščina in lakota, da je ta mož priznal svoj greh.

Potrebni sta bili skrajna revščina in lakota, da je ta mož priznal svoj greh; užalil je namreč Boga in očeta. Zdaj se je zavedel, da je bila odločitev, da odide od doma in z očetovim denarjem nemoralno živi, bridka napaka. Prizadel je sebe in očeta. »Šel je vase« (Lk 15,17), zato se je zmogel vrniti v očetovo hišo.

V razmislek: Kako lahko s svojimi dejanji ali sebičnostjo prizadenem sebe ali druge? Moram Boga in drugega človeka prositi odpuščanja?

 Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (1/2024).