Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: 'Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!' In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: 'Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.' In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: 'Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.' Oče pa je naročil svojim služabnikom: 'Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.' In začeli so se veseliti.

Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: 'Kaj je to?' Ta mu je rekel: 'Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.' Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: 'Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.' On pa je rekel: 'Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.'« (Lk 15,1–3.11–32)

Edina hrana

Najlepša stvar v priliki o izgubljenem sinu je, da je ne bomo nikoli prav dobro razumeli, nikoli dovolj dobro razložili, nekaj globljega od besed je v njej, nekaj bolj prostranega od človekove logike, nekaj resnično čudežnega. 

Ker je čudež najprej to, da je v globini človeka, ki je svojega očeta izdal in zapustil, mu uničil premoženje in dobro ime, povrh vsega pa delal takšne stvari, da je postal ničvreden, da je v njej na dnu, ko nima ničesar več, niti dostojanstva ne, čudna misel, da še vedno ima očeta (trikrat »oče« v Lk 15,17-18). 

In je potem tudi nekaj enako čudežnega, da čemi v srcu tega očeta zavest, da kljub vsemu, kar mu je ta storil, še vedno ima sina.

Nekomu pripadamo, od vedno in za vedno, z neuničljivo vezjo, zato je tako, nekje imamo svoj prostor pri mizi, kamor se namesto nas ne bo usedel nihče drug, svoj krožnik, svoj kozarec, nihče ne bo jedel in pil iz njiju namesto nas, nekdo nas bo pogrešal, če nas ne bo na večerjo, nekdo nas bo čakal, nekdo si bo dopustil to neumno trpljenje, ki ga daje upanje, da se bomo vrnili, da ne bomo pozabili tega, da nekomu pomenimo vse, celo več od lastnega življenja, da smo nekomu sinovi in hčere, tudi ko nismo vredni tega imena. 

To pomeni imeti očeta, vedeti, da on ima nas, da smo njegovi. In zavedati se tega, to je za življenje ključna stvar, da nekomu pripadamo, to je edina hrana, ki lahko nasiti človekovo lačno srce, ne »delež premoženja, ki mu pripada«, niti »razuzdano življenje« (Lk 15,12-13), tudi »kozlič« samostojnosti ne (Lk 15,29) – da, tudi starejši sin na svoj način blodi –, ampak to, kar pravi oče: »Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje« (Lk 15,31). 

Če tega nimamo, potem kot lačni berači povsod iščemo tisto, kar nam manjka, stikamo po smeteh in jemo slabše od prašičev, ko si mislimo, da bomo nekomu nekaj pomenili, če bomo koga premagali, z nasiljem ali znanjem ali ugledom, da bomo nekomu dragoceni, če bomo bogati in uspešni, če nas bodo ljudje občudovali, da nas bo nekdo spoštoval, če mu bomo izpolnili vsako željo in mu za pozornost prodali svoje svetinje.

Očetova potrpežljivost

Ta neverjetna Božja potrpežljivost je zato tako velika, ker jo je izumila ljubezen. In edinole ta se zaveda, da je pomlad pri človeku nekaj, kar nastaja zelo dolgo, ker se spotika ob toliko obupa in občutka nevrednosti (Lk 15,19), ob logiko sveta, pri kateri si je treba ljubezen zaslužiti in pri kateri so napake usodne. 

Edino ta si pomladi pri njem želi in jo čaka. Edino ta jo pri njem tudi ustvarja. Kajti nič ne spremeni človeka tako, kot ga lahko spremeni ljubezen.

Neverjetna Božja potrpežljivost je zato tako velika, ker jo je izumila ljubezen.

Zato Bog vztraja. Ker verjame, da se bo človek enkrat obrnil in šel domov. Od tega, da človeka ob sebi kliče »ta tvoj sin« (Lk 15,30) k temu, da mu bo rekel »ta moj brat« (Lk 15,32). To je sprememba, ki ji rečemo velika noč.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (12/2022).