Papež Frančišek je že potrdil izvolitev p. Mourada, ki so ga 21. maja 2015 džihadisti ugrabili iz samostana Mar Elian v sirskem mestu Qaryatayn, kjer je bil tedaj predstojnik, poroča spletni portal Vatican News. P. Mourad je po petih mesecih pobegnil iz zapora.

P. Mourad se je v Sirijo vrnil leta 2020.

Jacques Mourad se je rodil leta 1968 v Alepu. Bogoslovno semenišče je obiskoval v mestu Charfet v Libanonu. Po končanem študiju teologije in bogoslužja je vstopil v sirsko meniško skupnost Deir Mar Musa Al-Abashi, ki jo je tudi soustanovil. Po izrečenih večnih zaobljubah julija 1993 je avgusta istega leta prejel še duhovniško posvečenje. Deloval je v sirski nadeparhiji v Homsu, v letih med 2000 in 2015 pa je bival v samostanu Mar Elian, kjer je bil obenem zadolžen za župnijo v Qaryataynu. Po ugrabitvi je nekaj časa živel v sestrskem samostanu v Coriju v Italiji in Sulaymanyahu v Iraku. V Sirijo se je vrnil leta 2020, kjer je bil doslej namestnik predstojnika in ekonom skupnosti Mar Elian.

Cerkev v samostanu Mar Elian v Siriji. FOTO: Vatican Media

Pet mesecev v rokah džihadistov

P. Mourad je svojo ugrabitev opisal v knjigi z naslovom »Menih v vrtincu sirske vojne« (Založba Emanuel, 2019), ki jo je napisal skupaj s časnikarjem Amauryjem Guillemom. Čas, ki ga je preživel kot talec džihadističnih teroristov v Siriji, sirski duhovnik opisuje kot duhovno izkušnjo. Moč in notranji mir je črpal iz molitve rožnega venca in naukov italijanskega jezuita Paola Dall'Oglia, ki so ga prav tako ugrabili islamski skrajneži.

 Tisti, ki se odločijo, da ne bodo posegli po nasilju, lahko s svojo odločitvijo spremenijo odnos tistih, ki so navajeni uporabljati orožje.

Iz obdobja nasilja, nadlegovanja, pomanjkanja, duševnega in telesnega mučenja se p. Mourad spominja predvsem trenutka, ko so ga po prvih treh mesecih ujetništva v Raki premestili v zapor blizu Palmire. Tam je srečal 250 kristjanov iz svoje skupnosti. Povedali so mu, da jih bodo odpeljali nazaj v Qaryatayn, kjer bodo zanje veljale številne stroge prepovedi, vendar bodo lahko znova obhajali bogoslužje, ker se niso borili proti muslimanom.

»Takrat sem doumel, da lahko tisti, ki se odločijo, da ne bodo posegli po nasilju, s svojo odločitvijo spremenijo odnos tistih, ki so navajeni uporabljati orožje,« je povedal za Vatican News: »Rešeni smo bili zaradi naše poklicanosti kristjanov kot pričevalcev miru.«

Nasmeh, ki je razorožil islamske skrajneže: p. Jacques Mourad. FOTO: Vatican Media

Zaupanje v medverski dialog in moč molitve

P. Mourad je prepričan, da je »zaupanje v dialog načelo, ki ni povezano z držo drugih«. Kot je pojasnil, »za sedanjim terorizmom stoji politična mreža, ki izrablja vse, da povzroča zlo. Ne gre za mrežo, ki bi izvirala neposredno iz islama, ampak prav iz političnega načrta«. Sirski kristjani so navsezadnje živeli v sožitju z muslimani več kot 1400 let.

Potrebujemo več ponižnosti in jasnosti v svojem življenju in odnosih z drugimi. Poglobljeno moramo brati evangelij in ga živeti tako, kot je treba.

Po njegovem mnenju morajo kristjani spremeniti propagandno miselnost, po kateri je vsak musliman terorist: »Potrebujemo več ponižnosti in jasnosti v svojem življenju in odnosih z drugimi. Poglobljeno moramo brati evangelij in ga živeti tako, kot je treba.«

Džihadisti so mu držali nož na vratu in zahtevali, naj prestopi v islam, kljub temu pa je na straneh njegovega dnevnika, ki ga je pisal v zaporu, zaznati notranji mir, moč in vedrino, ki izvirajo iz molitve. P. Mourad je prepričan, da je v obdobju, ki ga je preživel v zaporu, prejemal Božje darove: »Ne morem pozabiti moči, poguma, ki sta mi omogočala, da sem te džihadiste gledal v obraz in jim posredoval Jezusovo ljubezen. V tistih okoliščinah mi je Bog dal predvsem dar nasmeha, kar je moje ječarje spravljalo v zadrego. Čudili so se, kako se lahko talec, ujetnik smeji. In tudi sam si ne znam razložiti, kje sem črpal moč. Takoj ko sem začel moliti rožni venec, je izginila vsaka bolečina, izginil je vsak strah.«

V zaporu sem čutil molitve svojih prijateljev, bile so mi v veliko oporo.

V dolgih dneh ujetništva, ko je pogosto občutil, da je na robu smrti, je našel tolažbo tudi v zavedanju, da zanj moli vesoljna Cerkev: »V zaporu sem čutil molitve svojih prijateljev, bile so mi v veliko oporo. Mislim, da je bila molitev celotne Cerkve nekakšna 'mreža', ki me je podpirala v tistih mesecih.«

Zadnji križev pot v Mar Elianu leta 2015, pred napadom džihadistov. FOTO: Vatican Media

Nasmeh, ki razorožuje še danes

V pogovoru za Vatican News izpred treh let je p. Mourad povedal, da bo v srcu vedno nosil ljudi, ki jih je srečeval v petih mesecih ujetništva med islamskimi skrajneži, tako svoje sozapornike kot tudi džihadiste. Vse te posameznike redno ohranja v svojih molitvah: »Prepričan sem, da usmiljeni Bog vedno najde način in pomaga vsakomur: tudi moji ječarji lahko nekoč naletijo na pravico in prejmejo luč Svetega Duha.«

P. Mourad je leta 2019 nekaj časa preživel v Italiji, v rehabilitacijskem centru Don Gnocchi, kjer so mu pomagali zaradi težav s hrbtenico, ki je bila močno poškodovana v petih mesecih ujetništva. Takrat se je počasi premikal s pomočjo palice, vatikanski časnikar pa se po srečanju s sirskim duhovnikom spominja predvsem njegovega razorožujočega nasmeha, ki so ga bili po ugrabitvi deležni tudi islamski skrajneži.

Oltar v samostanski cerkvi v Mar Elianu. FOTO: Vatican Media

Nov sirski nadškof izvoljen tudi v iraškem Mosulu

Škofovska sinoda sirske patriarhalne antiohijske Cerkve je izvolila tudi novega naškofa v iraškem Mosulu: to je Qusay Mubarak Abdullah Hano. P. Hano je vstopil v bogoslovno semenišče v Bagdadu, diplomiral iz filozofije in teologije na univerzi Saint-Esprit v Libanonu in 29. junija 2011 prejel duhovnško posvečenje.

Bil je vikar župnije Mar Jacob v Karakošu, ob napadu na planoto Ninive pa je skrbel za razseljene Sirce v cerkvi Mar Shmoni v Erbilu. Bil je tudi učitelj svetopisemskih ved, kurator radijskega programa in predstavnik iraške Cerkve v Svetu bližnjevzhodnih Cerkva. Od leta 2019 v Rimu opravlja doktorski študij svetopisemske teologije.