November je mesec, ki me nehote spomni na kralje. Cerkveno leto se že vse moje življenje zaključuje z nedeljo Kristusa Kralja. Okrog 10. novembra 1918 pa sta vzporedno s koncem prve svetovne vojne v zgodovinsko ropotarnico odromali nemška in habsburška monarhija. Kot sedaj kaže, za vselej. Kljub pravemu potopu evropskih kraljev v istem času se je papež Pij XI. ravno leta 1925 odločil vzpostaviti poseben praznik, ki nas opozarja na (večno) Kristusovo kraljevanje. Na prvi pogled bi zlahka rekli, da je Cerkev s tem še enkrat več potrdila trditev razočaranega kardinala Martinija, da stopica dvesto let za svetom. Medtem ko se je slednji od kraljev poslavljal, jih je poskušal nekdanji šef vatikanske knjižnice (umetno) obdržati pri življenju.

Vendar je vtis po mojem mnenju zmoten. Danes si težko predstavljamo dve stvari, značilni za obdobje Pijeve obogatitve cerkvenega koledarja. Prva je velikansko razočaranje in izguba zaupanja v dotedanje stebre družbe, ki so svoje ljudi popoln...