Molitev je darovanje uma in srca Bogu,“ je z besedami Janeza Damaščana dogajanje med molitvijo opisal p. Ivan Platovnjak, zatem pa pojasnil splošno, katekizemsko veljavno definicijo molitve, ki je „pogovor z Bogom.“ Ta opredelitev molitve prihaja od Terezije velike, ki je učila, da sta pri molitvi navzoča dva. Ljudje se pogosto sprašujemo, kje je zdaj Bog, občutek imamo, da govorimo v prazno, brez odmeva. „Pri molitvi moje srce vpije k Bogu. Potrebno je, da se zavemo, da je Bog z nami, navzoč, da Božji duh moli v nas, kliče k Očetu – Aba oče! Ko se zavedamo izkušnje obdarovanosti, ko upamo začutiti, videti, da je vse dar, se začnemo zahvaljevati.“

P. Platovnjak je dejal, da poznamo veliko oblik molitve; skoraj v vsakem človeku je molitev prisotna kot prošnja, poznamo tudi premišljevalno molitev, zahvaljevanje, slavljenje, češčenje, občestveno molitev, različne načine molitve v samoti; molk kot molitev, pisno molitev. „Pri molitvi je ključno, da smo v osebnem odnosu z Bogom, da si upamo doživeti ta odnos, da ne molimo tako, da Bogu povemo svoje, potem pa gremo.“ Pri molitvi veljajo zakonitosti, ki veljajo za prijateljstvo,“ je p. Platovnjak navedel misel sv. Ignacija Lojolskega. Če nismo pripravljeni z Bogom deliti tistega, kar je v nas, če nismo pripravljeni prijatelju prisluhniti, ni prijateljstva. Poslušanje je zelo pomemben del molitve.

Krščanstvo ni bilo moja opcija
Igralka mariborskega gledališča Milada Kalezić, dobitnica Boršnikovega prstana, je dejala, da ni verjela v Boga, če pa bi že obstajal, se ji ni zdelo, da bi imel čas zanjo. Pri 34 letih se je v cerkvi sv. Danijela v Celju prvičv stiski obrnila k neznanemu Bogu: „To je bil res krik! Bog me je uslišal. Šlo je za velike stvari. Ob tem kriku sem imela občutek prisotnosti, še preden se je čudež zgodil. Čutila sem, da je prisoten, da me sliši.“ To svoje izkustvo je zadržala zase, štirinajst let je ostala iskalka. „Krščanstvo absolutno ni bilo moja opcija, v knjigi o verstvih sem krščanstvo preskočila,“ pravi. Prebredla je ves new age. Spreobrnjenje v krščanstvo se ji je zgodilo pri 49 letih. „Do leta 2003 sem molila k neznanemu Bogu. Bila sem kot otrok. Govorila sem, 'čutim, da hočeš nekaj od mene, glej, napiši mi' ... Bil je 7. januar, sijalo je sonce in zgodil se je „nebeški šejk“.

Za spreobrnjenje je bilo zanjo ključno povabilo v mariborsko stolnico, kjer je v roke dobila listek z božjo besedo. „Takrat sem razumela, da je listek zame že zdavnaj napisan, da imam doma pet Svetih pisem. Ponavljala sem: 'Vem, da si, oprosti mi!'“ Hoditi je začela v pravoslavno cerkev, saj ji je bilo tam domače. „Vse je drugače, ko molimo. Pri molitvi ni treba, da se delamo boljše ali močnejše. Molitev mi očisti vso grenkobo, umazanijo. Bile so noči, ko sem ure molila z ikono svetnika in ponavljala: usmili se me, grešnice. Nekatere molitve so prav prelomne. Poznam tudi trenutke, ko ne morem moliti,“ je dejala Kalezićeva, ki je s svojim pričevanjem obiskala že okoli 50 župnij.

P. Platovnjak je svojo pot molitve opisal od otroške skupne domače molitve, do odkritja osebne in tihe molitve v mariborskem bogoslovju. Zatem je opisal padec pri molitvi, ko je od navdušenega novomašnika, ki moli dve uri, postal duhovnik, ki moli 10 minut na dan. „Bili so časi, ko sem takoj, ko sem začel moliti, zaspal … razen, kadar sem razmišljal, kaj bom oznanjal drugim. Skušnjava nas duhovnikov je v splošnem, da bi vse programe in duhovne vaje naštudirali v času molitve,“ je bil iskren p. Platovnjak. Po večletih takšnega oddaljevanja od molitve pa je začutil potrebo, po resničnem srečanju z Jezusom, ki pa se zgodi v daljšem času molitve.