Če česa kot otrok res nisem maral in za kar bi lahko rekel celo, da sem skoraj sovražil, so bile to – litanije.

No, hočem reči: o nedeljski maši se pri nas ni razpravljalo in to sem pač uvrstil na urnik »obveznih neizogibnosti«, vsemogoči praznični dnevi in seveda šmarnice pa so vedno znova pretresli in razmajali utečene tirnice mojega otročjega vsakdana.

Ne morem – in čisto iskreno: ne upam vam – opisati svoje groze, ko se je med obhajilom iz zakristije primajal naš stari mežnar s kajfežem v roki in začel prižigati sveče nad oltarjem, ki so se prižigale le tedaj, ko je bila izpostavljena monštranca. Izpostavljena monštranca pa je seveda pomenila – litanije. Ostalo mi je samo še upanje, da litanije ne bodo péte, pa še to upanje je tiho umrlo, ko so se po sklepni mašni molitvi oglasile orgle in sem v uvodnih akordih namesto zaključne pesmi prepoznal lavretanski napev.

Da bi laže preživel to grozo in uglasbeno zapravljanje mojega otroškega časa, sem se pr...