Ob 20. obletnici smrti slovenskega filozofa, sociologa in politika dr. Jožeta Pučnika je Slovenska akademija znanosti in umetnosti priredila predavateljski dogodek, na katerem je njen član akademik dr. Janko Kos (tudi s splošni javnosti manj znanimi podatki in ozadji) izrisal duhovni potret enega izmed ključnih očetov samostojne slovenske države.

Dr. Jože Pučnik – politika, filozofija in znanost je bil naslov Kosovega predavanja, ki je seglo od Pučnikovih študentskih let do njegove smrti pred dvema desetletjema. Na tem mestu v branje ponujamo nekaj drobcev poglobljene predstavitve.

Politik …

Predavatelj je dr. Pučnika umestil med vodilne slovenske politike 20. stoletja, ki so tako ali drugače odločilno vplivali na našo zgodovinsko usodo: Janez Evangelist Krek, Anton Korošec, Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Edvard Kocbek … Primerjave med temi politiki bi seveda prinesle na dan marsikaj, dr. Kos pa je dejal, da je Pučnika mogoče primerjati kvečjemu s Kocbekom: oba sta bila politika le manjši del svojega življenja, vsi drugi so se s politiko ukvarjali tako rekoč vse življenje do zadnjega. Kocbek se je praktični politiki posvečal le deset let v obdobju 1941–1951, pri Pučniku pa je bila politična praksa še krajša. Z njo se je ukvarjal kratko obdobje v letu 1958, ko je vstopil v Zvezo komunistov, kar se je končalo že čez nekaj mesecev z zaporom. Ko se je po petih letih ječe vrnil, o kakšnem ukvarjanju s politiko seveda ni moglo biti govora; z odhodom v Nemčijo leta 1966 se je temu tudi sam odpovedal. Šele po vrnitvi v Slovenijo leta 1989 je zanj nastopilo obdobje pravega političnega delovanja, ki pa je trajalo samo nekaj let, saj se je končalo že v letih 1995/96, ko se je umaknil.

Predavanje dr. Kosa je uvedel predsednik SAZU dr. Peter Štih. FOTO: Bogomir Štefanič

… filozof …

Dotaknimo se zdaj drugega pojma iz naslova Kosovega predavanja – filozofije. Pučnik je bil na ljubljanski Filozofski fakulteti študent filozofije in komparativistike. Če za slednjo morda ni bil najbolj vnet, pa je bil odličen (kot kažejo podatki o njegovih izpitih) študent filozofije. A morda prav vpogled v diplomsko nalogo na komparativistiki kaže na nekatere vplive, pomembne za oblikovanje njegove misli. Za diplomo je namreč pripravil temo Nietzsche in Cankar (naloga se sicer ni ohranila), kar daje vedeti, da je dobro preštudiral Nietzscheja. Ali je morda tudi Nietzschejeva kritika krščanske morale vplivala na Pučnika in njegov odnos do Cerkve oz. odklonilen odnos do klerikalizma (o tem več pozneje)? Cankar pa je bil tudi sicer Pučnikov priljubljen avtor tako pri argumentiranju njegove kritike tedanje oblasti kot pri kasnejšem razmisleku o utemeljevanju slovenske osamosvojitve.

Dr. Kos je omenil še druge avtorje, ki so (zelo verjetno) vplivali na Pučnika: Sartre, Camus, zlasti pa Kant, o katerem je poslušal predavanja pri profesorici Almi Sodnikovi. Od Kanta je Pučnik prevzel legalnosti nasprotni pojem legitimnosti, ki izhaja iz moralnosti. Tudi Pučnikovo dosledno svobodomiselstvo je imelo trdna oporišča prav v Kantovi filozofiji, v njegovi sekularni etiki, v kateri je Pučnik našel tisto, česar v svojem svobodomiselstvu ni mogel iskati v religiji, cerkveni doktrini.

Kakšen je bil v tej luči njegov pogled na družbeno-politična vprašanja? V svojih člankih za Revijo 57 je vztrajal pri ideji socializma, bil pa je oster kritik partije, njene politične taktike, modela, metod. S socializmom pa je očitno prekinil po prihodu iz zapora po letu 1963: pet let v ječi je bil čas, ko se je po besedah dr. Kosa dejansko poslovil ne samo od partije, temveč tudi od socializma, ki ga je odpisal kot iluzijo.

Predavanje v akademijski dvorani. FOTO: Bogomir Štefanič

… znanstvenik

Zaradi težav v domovini pa je moral odpisati tudi marsikaj na osebni poti; sledil je namreč odhod leta 1966 v Nemčijo. Nemško obdobje ponazarja tretji pojem iz naslova Kosovega predavanja – znanost. V Nemčiji je namreč znova študiral, tokrat sociologijo, ki jo je nato do upokojitve in vrnitve v Slovenijo tudi predaval. Vpogled v to obdobje je sicer slabše dokumentiran, pa vendar je mogoče priti do nekaterih ugotovitev. Dr. Pučnik se v tem obdobju »izmakne« filozofiji in se posveti moderni sociologiji, ki se razume kot čista znanost. Če je starejša sociologija, zlasti pa tista marksistične provenience, prinašala na površje vrednotne sodbe in ideološkost, moderna sociologija empirično preučuje družbene fenomene in jih opremlja s strogo znanstveno teoretično interpretacijo. V tem se je dr. Pučnik naslanjal zlasti na sociologe, kot so bili Weber, Durkheim, Parsons, pa tudi Habermas in Luhmann. Od Habermasa je denimo sprejel pojem argumentativne racionalnosti kot model delovanja v družbi in hkrati kot model razlaganja te družbe. Pučnik denimo v svoji znameniti knjigi Kultura, družba in tehnologija (1988) pogosto navaja ta pojem kot vodilo, ki lahko modernega človeka vodi pri razmisleku o tem, kaj družba je in kako jo je treba urejati.

Odnos do vere in Cerkve

Prav ob Habermasovem imenu pa se je akademik Kos dotaknil še enega vprašanja, namreč Pučnikovega odnosa do vere in Cerkve. Pučnik je bil zoper klerikalizem. Morda lahko tu znova potegnemo primerjavo s Kocbekom, ki je odklanjal tako preveliko uradniško vlogo klerikov znotraj Cerkve kot tudi njihovo politično delovanje zunaj Cerkve. Pri Pučniku pa ni šlo za to, kako je s kleriki v Cerkvi, temveč kako je z njihovim javnim delovanjem; Pučnik je imel glede tega precej pomislekov, takšno delovanje je opredeljeval kot klerikalizem.

Kot sociolog sicer ni veliko razmišljal o Cerkvi, čeprav je to seveda tudi sociološka tema. Morda pa je ob koncu življenja vendarle naredil korake tudi v tej smeri. In to je točka, pri kateri se prek besed dr. Kosa vračamo k Habermasu. Akademik je namreč spomnil na Habermasovo predavanje leta 2001, torej dve leti pred Pučnikovo smrtjo. V njem se je sicer progresivni nemški mislec izrekel za to, da bi bilo treba iskati neko usklajenost med verovanjem in vedenjem – med religijo in znanostjo torej. Zakaj? Moderna družba mora temeljiti na dovolj trdnih moralnih osnovah, saj je brez njih sicer prepuščena negotovosti, morda celo razkroju. Habermas je zato predlagal, da bi vzpostavili sodelovanje med religijo in znanostjo (tudi filozofijo), da bi skupaj našli nekaj točk, ki sodobni družbi, moderni civilizaciji, zlasti zahodni, omogočajo trdnost in tako tudi prihodnost. Ali je tej misli sledil tudi Pučnik? Zelo verjetno.