Ko se je tisti čas Jezus odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« 

Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje. 

Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovoril: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« 

Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more rešiti?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.« (Mr 10,17–30)

Tokrat evangelij pred nas privede človeka, vrednega vsega občudovanja in spoštovanja, nekakšnega krščanskega Jana Plestenjaka, ki mu njegovo brezmadežno pojavo verjetno zavidajo kar vsi, ki so zbrani okoli njega. 

Kajti ko je po naštevanju vseh zapovedi mirno rekel: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti,« (Mr 10,20) se je med tam prisotno množico gotovo izvilo nešteto tihih vzdihov občudovanja in nevoščljivosti. 

Katera mama si ne bi želela imeti takega sina, kateri učitelj takšnega učenca …

Pa je vendar Jezus tudi temu na videz popolnemu človeku ubil utvaro in mu povedal nekaj škandaloznega: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« (Mr 10,21)

Problem popolnosti

Hoče torej Jezus reči, da tudi popolnemu človeku nekaj manjka? Da lahko delamo karkoli, da lahko priplezamo na svoj osebni ali družbeni Olimp, da lahko brez napake izpolnjujemo vsa pravila in naredbe in zapovedi, pa nam bo vseeno še vedno nekaj manjkalo? 

Da je torej biti popoln nekaj človeku resnično nedosegljivega, namreč »rešiti se«? Jezus je neizprosen: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče« (Mr 10,27).

Toda obakrat ko to Jezus pove, učencem in tistemu človeku, ki je pritekel predenj, ko jih sooči z lastno nepopolnostjo, ki je za človeka očitno nekaj neizogibnega, se vanje tudi »ozre«, in ta njegova gesta obakrat pomeni tudi, da tistega, ki mu to govori, tudi »vzljubi«. 

Izredno pomenljivo. Ker ima Jezus človeka rad tudi kot nepopolnega, torej ne da bi si to moral s čim zaslužiti.

Bodimo pošteni, da si popolnosti ne želimo zaradi uresničitve svojih ciljev in izpolnitve lastnega smisla, tudi zaradi sreče in zadovoljstva ne, nikakor, želja po popolnosti je v nas samo zato, da bi z njo dosegli tisto, česar si v življenju želimo najbolj od vsega: da bi nas kdo občudoval, da bi nekomu nekaj pomenili, da bi bili nekomu nekaj dragocenega. 

Zato je v nas tako goreča in večna želja »biti nekaj več« od tega, kar sem sedaj, ki pa je, to si moramo priznati, vir našega tolikšnega nezadovoljstva, saj ob tem vedno znova trčimo v svojo nesposobnost.

Človek ti manjka

Zato to Jezusovo pojasnilo. Želja po popolnosti je v bistvu želja po drugem, zato »popolnemu« človeku nekaj manjka, manjka mu človek, manjka mu nekdo drug, ne pa lasten uspeh, ne pa zmaga nad svojimi omejenostmi. 

Zato namreč človekove nepopolnosti in nesposobnosti. Da bi razumeli, da vedno nekoga potrebujemo, da moramo za to nameniti vse svoje moči, prodati, kar imamo, in dati ubogim. 

Ne, da bi s tem nekoga kupili, ampak da bi s tem začeli nekoga potrebovati. Ker je ravno to vstop v Božje kraljestvo, odrešenje: biti ljubljen, ko nimaš nobene zasluge za to. In to je dar, ki ga lahko prejmemo samo kot nepopolni.

Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (41/2021).