Hiša ni bila več primerna za bivanje, zato so jo morali porušiti. Hlev, ki so ga postavili pred nekaj leti, so kmalu po ujmi očistili in jo je k sreči odnesel le z manjšimi »praskami«. Mladi kmet Nejc Zager se je s 5-člansko družino nekaj tednov po tragediji preselil v vikend na Konjski Vrh v Lučah, ki mu ga je prijazno odstopil Nejčev sodelavec in prijatelj. V njihovo življenje dobrih pet mesecev po naravni nesreči že kukajo posamezni sončni žarki. Začeli so graditi novo hišo, sin Oskar pa je vmes prejel zakrament svetega krsta.

Na vsej domačiji ni bilo objekta, ki ga ne bi povodenj vsaj delno uničila. A kapelica, v kateri je Marijin kip, je ostala nedotaknjena. FOTO: Osebni arhiv Nejca Zagerja

Nejc, dobrih pet mesecev mineva od nesrečnega dogodka, ko se je v nekaj minutah nad vašo družino zgrnila nesreča. Kmalu po njej ste se preselili na Konjski Vrh v Luče. Kje biva vaša družina danes ter kje živijo vaši starši in brat? 

Naša družina še vedno biva na Konjskem Vrhu, medtem ko mama in oče živita v zgornjem nadstropju hiše zraven našega doma, ki jo stric obnavlja po poplavah. Pritličje hiše je bilo namreč čisto uničeno. Brat živi v stanovanju, ki ga je po poplavah dobil v najem.

Vaša želja je, da bi v prihodnje zaživeli v novi hiši na zemlji, ki ste jo morali po poplavah zapustiti. Bo to možno?

Da, to so bile naše želje in tako tudi bo, ne glede na mnenje države. Z gradnjo hiše smo namreč že začeli.

Imate časovni načrt gradnje? Ali se na poti do nove hiše srečujete s kakšnimi birokratskimi ovirami?

Upam, da bo do letošnje jeseni hiša v grobem zgrajena. Bojimo se, da bodo birokratske zadeve še dolgo trajale, zato smo sami pridobili geološko mnenje, kjer ne vidijo ovir za gradnjo, ter mnenje direkcije za vode. Tudi tu ne vidijo težav, saj zemljišče hiše ni na poplavnem ali plazovitem območju. To je zame dovolj, da smo začeli.

Današnje razmere na prizadetem območju Trbiža iz Ljubnega ob Savinji. FOTO: Osebni arhiv Nejca Zagerja

Po poplavah so vam številni priskočili na pomoč, tako v finančnem kot materialnem smislu. Kmetje so darovali tudi krmo za vašo živino, ki je k sreči preživela povodenj. Koliko vam je ta pomoč pomenila?

Ogromno. To je neverjetno, takšnega odziva ljudi ne bi pričakoval niti v sanjah. Tudi to je razlog, da smo se lahko nemudoma lotili obnove kmetije, nakupili najnujnejšo mehanizacijo ter začeli graditi hišo. Lahko rečem, da so nas ljudje rešili, in iz srca smo hvaležni vsakemu od teh, ki so kakor koli pomagali pri našem novem začetku. Trenutno smo bili sicer primorani vso živino prodati, saj smo imeli po 4. avgustu poplavljen hlev, in to ravno v jesenskem času, ko so okoliški kmetje v hleve zapirali svojo živino. Zaradi tega živine nismo imeli kam dati. Zdaj so začeli s čiščenjem hudournika in upam, da bo saniran do take mere, da bomo živino lahko spet kupili. Sem namreč še v razpisu za majhne kmetije in lahko imam zaradi tega težave pri pridobivanju drugega dela sredstev.

Odpadni material, ki še vedno kaže sledi lanske ujme. FOTO: Osebni arhiv Nejca Zagerja

Torej je kmetovanje ne glede na vse težave še vedno velika želja?

Seveda, saj je bila to že moja otroška želja, da bom lahko zaposlen doma na kmetiji. Prva stvar po poplavah, ki mi je prišla na misel, je, da smo zagotovo zaključili s kmetovanjem, vse je zgledalo brezupno. Časi za kmetijstvo so izredno zahtevni, to vemo vsi. A mi misel, da bi zapustil vse, kar sem dobil v upravljanje, vzbuja slabo vest. Mislim, da tako razmišlja veliko kmetov in zato vztrajajo pri kmetovanju, čeprav je veliki večini kmetija v breme, saj hodijo v službo, zato da doma nekako držijo kmetijo pokonci.

Situacija je bila avgusta še toliko težja zaradi bolezni takrat 6-mesečnega sina Oskarja, ki je moral biti zaradi bolezni velik del dneva priklopljen na aparat. Kmalu bo dopolnil leto dni. Kakšno je njegovo zdravstveno stanje danes? 

Oskar je še vedno priklopljen na umetno hrano 12 ur na dan, se pa hvala Bogu njegovo zdravstveno stanje izboljšuje po najboljšem možnem scenariju. To je trenutno najvažneje v naši družini. Kljub vsem težavam, ki jih imamo.

Nejc Zager je tako lani septembra kazal prostor, kjer je do nesreče stala njihova hiša. FOTO: Marko Mesojedec

Če se ozrete na minule mesece, kako vas je ta preizkušnja povezala kot družino in kaj ste ob tem spoznali?

Vse skupaj je ogromna psihološka preizkušnja, ki včasih slabo vpliva na vse. Vsi vemo, da vse težave prineseš domov in tam pokažeš vsa čustva, ki jih drugje ne smeš ali ne moreš. V tem času smo imeli tudi sveti krst našega Oskarja in naš duhovnik mi je takrat rekel: »Vse stvari so minljive. Nejc, ti si to še kako dobro izkusil, zato se moramo zavedati, kaj je v življenju res pomembno.« In res je tako. S pomočjo ljudi smo kupili novo mehanizacijo, začeli gradnjo hiše, vse se bo s časom uredilo. Nič ali nihče pa ne more nadomestiti družine in kupiti zdravja.