Nejc Krevs je leta 2020 na ljubljanski Teološki fakulteti diplomiral na temo »Izrael – med teokracijo in demokracijo: judovski narod v judovski državi«, letos pa je luč sveta ugledal tudi njegov dokumentarni prvenec »Izrael: Med, mleko in nemir«, ki osvetli pomembne zgodovinske, družbene in politične mejnike v razvoju sodobne izraelske države in ponuja uvid v fenomen izraelskega družbenega in kulturnega protislovja, ki ga tvorijo prišleki iz več kot 150 držav.

V Novi Gorici in Logatcu

Krevs je zato zadnje tedne tudi zelo zaželen sogovornik na različnih pogovornih večerih, zgolj minuli teden je sodeloval na dveh: v četrtek na »Goriškem večeru« v Novi Gorici v pogovoru s še enim dobrim poznavalcem razmer v Izraelu dr. Renatom Podbersičem, v soboto pa se je v Jožefovi dvorani Doma Marije in Marte v Logatcu na povabilo VSO Logatec po predvajanem dokumentarcu pogovarjal z novinarsko kolegico Valentino Plaskan Jordan in nato še odgovarjal na vprašanja občinstva.

Prvič po 50 letih

Kaj se v resnici dogaja na območju starodavne Judeje, Palestine? Gre za vprašanje dveh držav ali še prej dveh narodov, ki se skozi zgodovino nista uspela zbližati dovolj, da bi sedla za isto mizo in se s pogajalskimi sposobnostmi dogovorila, da bi na tem območju zaživeli dve državi, poudarja Krevs in dodaja, da je letošnji 7. oktober zagotovo prelomen, saj je Izrael pokazal ranljivost, kakršne ni zadnjega pol stoletja, od leta 1973 oziroma zadnje večje izraelsko-arabske vojne, Jomkipurske vojne, ki je zadnja nakazovala ranljivost Izraela.

Kdo je odgovoren?

Kdo je torej odgovoren, ne le politično, tudi varnostnoobveščevalno, da je prvič prišlo do napada na suvereno izraelsko ozemlje tako iz zraka kot s kopnega in morja, kajti Hamasove teroristične sile so prišle povsem nepričakovano? »Obveščevalni viri že nakazujejo, da naj bi Egipt tri dni prej opozoril Izrael, da se nekaj dogaja na meji, pa očitno izraelske obveščevalne službe tega niso jemale dovolj resno, da bi se zganile. Je pa Izrael vseeno država, ki zna sedeti na dveh stolih: čeprav je Amerika kot steber Zahoda tudi glavni geostrateški akter in glavna podpornica Izrael, ima po drugi strani Izrael tudi zelo dobre odnose z Vzhodom, zlasti z Rusijo, saj ima 2 milijona rusko govorečih državljanov. Izrael, ki tudi ni članica Nata, torej zna krmariti med različnimi geopolitičnimi sferami,« podčrta Krevs.

Netanjahujeva vloga

Ali bo izraelski premier Benjamin Netanjahu, ki nima sovražnikov zgolj na levici in sredini, temveč tudi na desnem polu, saj je izraelska družba precej razdrobljena in tudi v precepu glede ključnega vprašanja na zadnjih petih volitvah v manj kot štirih letih, »Netanjahu da ali ne?«, prevzel politično odgovornost, bo pokazal čas, je prepričan Nejc Krevs. Netanjahu se je namreč postavil v vlogo edinega političnega voditelja, ki lahko ohrani pri življenju suvereno judovsko državo, in je želel Izraelce (kar mu je tudi dobro uspevalo) prepričati, da lahko le on gospodarsko, vojaško, politično in diplomatsko pelje voz Izraela naprej in da lahko državo potegne čez vse vojne.

Boj proti terorizmu je boj vseh nas

Palestinci so več kot petmilijonski narod, razdeljen med avtonomnima palestinskima pokrajinama Zahodnim bregom in Gazo; nekateri so bolj naklonjeni sodelovanju, povezovanju, pogajanju z Izraelom, drugi manj. EU jasno postavlja ločnico med nedolžnim prebivalstvom in skrajnim gibanjem, kot je Hamas, ki ga ima (enako kot ZDA, Japonska, Kanada) na seznamu terorističnih organizacij. Tu vidi Krevs ključni problem: »Če človek ne obsodi terorističnih napadov na Izrael, ima bistveno manj pravice kritizirati povračilne ukrepe Izraela. Lahko razpravljamo o njih, lahko se ne strinjamo z vojaškim posredovanjem izraelskih obrambnih sil na območju Gaze. Toda boj proti terorizmu je boj vseh nas, v kolikor pade Izrael kot zahodna demokracija, bo padla tudi EU.«

Z Nejcem Krevsom se je pogovarjala Valentina Plaskan Jordan. FOTO: Janez Porenta

Je bil izraelski odziv sorazmeren?

Pa se je izraelska vojska na Hamasov teroristični napad 7. oktobra in 1200 žrtev dejansko odzvala sorazmerno? Krevs opozarja: »Hamas je posiljeval, zažigal, ni izbiral, koga ubija, klal je vse, ki jih je dobil pod roke, najsi bo tajske delavce, ki so delali v kibucih za preživetje, ali nemško turistko, ki je prišla na koncert v neposredni bližini meje z Gazo. Hamas je zajel tudi številne talce, državljane Izraela kot tudi EU, prav tako uporablja lastno prebivalstvo za talce, za živi ščit. Med evakuacijo ljudi s severa na jug Gaze strelja na lastno prebivalstvo, ker si ne želi, da bi se nedolžni civilisti umaknili, temveč da bi bilo žrtev čedalje več, da bi se dalo kriviti Izrael za vse.«

Problem dodatno zapleta Egipt

Izraelska vojska, nadaljuje, ne posiljuje, ne zažiga, ne desakralizira trupel nedolžnih ljudi in res skuša targetirati položaje Hamasa. Problem še dodatno zaplete Egipt, ki tudi meji na Gazo in ne dovoljuje, da bi se palestinski begunci vsaj začasno, dokler se spopadi s Hamasom ne končajo, umaknili na egiptovsko ozemlje Sinaja. Hamas obenem dobro ve, kam skrivati orožje, talce in vse potrebno za izvedbo terorističnih milic – uporablja šole, bolnišnice, javne ustanove in dobro ve, da Izraelci teh območij načeloma ne targetirajo.

Kot bi bila vsa Slovenija zgnetena na območju Ljubljane

Krevs pojasni, da je v Gazi na 365 km² stisnjenih 2,3 milijona ljudi, kot bi bila torej vsa Slovenija zgnetena na območju Ljubljane z okolico, kar je tragično. Tam imajo ljudje le 5 ur dnevno elektriko, že tako zaostrene razmere pa so zdaj še slabše in se bodo še stopnjevale, pri čemer svoj del krivde nosijo tudi Izrael in sosednje države, glavnino pa Hamas, ki v Gazi vlada od leta 2007, ne pozna volitev in s trdo roko posega po vsem, kar ni skladno z idejami tega skrajnega gibanja.

Paradoks in hipokrizija

»Tudi denimo, da se istospolni ne morejo javno deklarirati oziroma je zanje predvidena smrtna obsodba. Pravi paradoks torej, ko vidim na ulicah Evrope istospolne, ki jim je za pravičnost, a bi v Gazi zelo klavrno končali – hipokrizija marsikoga, ki protestira po evropskih ulicah. Ljudje imajo sicer povsem legitimno pravico, da protestirajo, da smo solidarni. Tudi sam sem humanitarno prispeval za nedolžne ljudi v Gazi, kjer je več kot polovica vsega prebivalstva mlajšega od 18 let. Gre za nedolžne ljudi, ki so včasih prisiljeni tudi prijeti za orožje, saj jim Hamas ne da druge izbire,« izpostavi Krevs.

Edina črna pika odziv Levice

Krevs se je dotaknil še tradicionalno prijateljskih izraelsko-slovenskih odnosov. Judovska država je ob naši osamosvojitvi na poseben način čutila do Slovenije, bila je pozorna in je razumela, kaj pomeni dobiti lastno državo, saj ni v Izraelu ničesar samoumevnega, in je tudi izdatno pomagala z orožjem in nas moralno podpirala. Slovenija ima sicer diplomatske odnose z Izraelom vzpostavljene od leta 1992, neuradno tudi že za časa Jugoslavije. V obsodbi Hamasovega terorističnega napada sta bili slovenska koalicija in opozicija enotni, edina črna pika, tako Krevs, je bil pogled Levice, češ da je Hamas napadel zgolj vojaška oporišča, kajti izkazalo se je, da je zajel in napadal tudi nedolžne civiliste, ki s tem konfliktom nimajo nobene zveze.

Jeruzalem nam je dal kulturno in duhovno dediščino

»V Sloveniji smo imeli več levosredinskih vlad kot desnih, zato je bilo med njimi in Izraelom tudi več tihega sodelovanja, medtem ko je bilo z desne sredine to sodelovanje bolj odprto. Ne glede na to, kdo je na oblasti, bi si želel dobrih in ne tako sramežljivih odnosov z Izraelom, s katerim si delimo marsikaj, nenazadnje tudi judovsko kulturno dediščino – Atene so nam dale demokracijo, Rim pravo, Jeruzalem pa kulturno in duhovno dediščino, na katero smo lahko ponosni,« je pojasnil Krevs.

Od Nemcev se lahko učimo tudi Slovenci

V Nemčiji je notranje ministrstvo propalestinsko geslo »Palestina bo svobodna od reke do morja« uvrstilo med simbole Hamasa, bavarsko državno tožilstvo pa naj bi njegovo uporabo kaznovalo enako strogo kot uporabo svastike ali SS-ovskih vzklikov. »Nemčija ima poseben odnos do Izraela in tudi temu vprašanju bistveno bolj prilagojeno zakonodajo, precej bolj je pozorna in tudi neizprosna do tega vprašanja. Od Nemcev bi se lahko marsikaj naučili tudi Slovenci. Po masakru 7. oktobra so po večini evropskih držav v znak solidarnosti plapolale izraelske zastave, v Sloveniji tega nismo videli,« izpostavi Krevs.

Udeleženci pogovornega večera v Logatcu so si najprej ogledali dokumentarni prvenec Nejca Krevsa Izrael: med, mleko in nemir. FOTO: Janez Porenta

Kdo podpira Hamas?

Hamas po njegovem podpirajo različni proksi akterji v regiji, zadnje čase še najbolj Iran, eden geopolitičnih igralcev, ki na Bližnjem vzhodu igra pomembno vlogo in bije boj za prevlado s Saudsko Arabijo. Ta bije bitke z Iranom v Jemnu in Siriji, vmešane so tudi druge večje geopolitične sile. Za Saudsko Arabijo bolj stojijo ZDA, Iran podpira Rusija z načelom, da je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj, a hkrati Rusija ohranja tudi odnose z Izraelom. Krevs podčrtava, da je glavni sponzor terorizma na Bližnjem vzhodu Iran, ki podpira Hamas v Gazi, Hezbolah v Libanonu, torej šiitske milice. »Zmotno je prepričanje, da gre za konflikt med šiiti in suniti. V Gazi so pretežno suniti, v Iranu pa šiiti, torej ne gre za verski vpliv, temveč bolj za geostrateški interes v ideji, da se je treba boriti proti temu, kar predstavlja Zahod. Kar je Zahod, je slabo, pravi Iran,« poudarja Nejc Krevs.

Odgovornost arabskih držav

Hkrati izpostavi veliko odgovornost arabskih držav, »vrlih arabskih bratov«, ki so resda sprejeli precej Palestincev, istočasno pa so se z njimi samo igrali in niso palestinskega vprašanja nikoli jemali resno. »V Izraelu 20 % arabskega prebivalstva predstavlja suverenost znotraj judovske države. To so Palestinci z izraelskim potnim listom. Kritiki Izraela, češ da je to apartheidska in rasistična država, naj pomislijo, kako bi v rasistični državi tako dobro cvetelo arabsko prebivalstvo, Druzi, Čerkezi, Armenci in druge manjšine, ki svobodno živijo v Izraelu. Hkrati je po svetu razseljenih verjetno nekje med 7 in 10 milijoni Palestincev, ljudi z dvojnim državljanstvom. Ko govorimo, da naj bi se zgodilo etnično čiščenje: Palestinci so bili izseljeni, a so na drug način zaživeli drugod. A tudi Judje so morali oditi iz bližnjevzhodnih držav, ko so jim arabski oblastniki dejali, da imajo zdaj svojo državo in naj gredo tja, čeprav si tega niso želeli.«

Tiskovni predstavnik Hamasa (se) razgalja

Krevs je komentiral še javne nastope tiskovnega predstavnika Hamasa, ki je, zdi se, magnet za televizijske kamere. »Voda na mlin Izraelcem je, ko se tiskovni predstavnik Hamasa pojavi pred kamerami z orožjem, ves zakrit, s sporočilom, da 'jih bomo vse pobili, vse uničili, do zadnjega, jih zmetali v morje in razglasili suvereno palestinsko državo nad celotnim delom tega ozemlja', zraven pa plapolajo tudi zastave Al Kaide in drugih terorističnih milic. S tem ustvarjajo sliko takšno, kot je. Ne smemo pa enačiti Hamasa s Palestinci, ki žal še niso prišli do svoje države.«

Edina rešitev je v dveh državah

Edino rešitev vidi Krevs v dveh državah, toda ko se na eni strani pripravi možnost za pogajanja in rešitve, običajno na drugi te pripravljenosti ni in se potem vrti cikel nasilja, vojn, kar samo še generira terorizem. »Če se torej tiskovni predstavnik Hamasa razgali takšen, kakršen je, razgali tudi to, da je Hamas teroristična organizacija in pika. Brez 'ampak', tu ni nobenega 'ampak'. Hamas je teroristična organizacija in jo moramo tako obravnavati, ne smemo pa je enačiti z nedolžnimi Palestinci.«