Foto: Vid Ponikvar

»Enainštirideset let sem potreboval, da sem se nehal uničevati pod neprestanim stresom zaradi dela,« nam je povedal Ervin Rupena, mož, oče treh otrok in nekdanji podjetnik. Povod za spremembo je bil finančni zlom njegovega podjetja, ki je bilo osem let zelo uspešno, zadnja štiri leta pa se je le s težavo prebijalo. Zlomu je botrovala kriza v gradbeništvu, pa tudi dejstvo, da se je Ervin prilagajal sistemu, kjer je bilo na piedestalu delo, ne človek. »Čutil sem, da tako ni prav, ampak drugače nisem znal ne zmogel,« priznava. V delu je tudi iskal potrditev svoje vrednosti, zato je širil obseg poslovanja, sprejemal nova in nova gradbišča. Pogosto je delal ponoči, neredno jedel, se neprestano vznemirjal, ker stvari niso bile narejene pravočasno in tako, kot si je zamislil. To ga je vodilo v nezadovoljstvo in nemir. »Če pomislim nazaj, me delo ni krepilo in mi dajalo življenja, nasprotno: če bi tako nadaljeval, bi zagotovo hudo zbolel ali celo umrl,« je prepričan.

Iskanje resnice o sebi

Ko se je eden od delavcev pri delu hudo ponesrečil, se je zamislil nad načinom dela in poslanstvom svojega podjetja; odločil se je za spremembo. Njegovo pozornost sta pritegnila misijonarja iz skupnosti Italia Solidale, ki sta bila prav takrat na obisku pri njem. Omenjeno gibanje spodbuja k dejavnemu reševanju osebnih težav in ne zgolj k molitvi in duhovnosti. Prav v tej skupnosti, ki sta jo z ženo Natašo ustanovila tudi v Sloveniji, je Ervin začel skokovito osebno rast, začel se je reševati svoje ujetosti. Prva težava je bila ta, da ni čutil lastne vrednosti. Soočil se je s tem, da se v svoji primarni družini ni počutil sprejetega in je v želji po potrditvi neprestano povečeval obseg dela ter število zaposlenih tako, da je bilo vse skupaj že težko obvladovati. Prepoznal je tudi, da se je iz strahu težko soočal z resnico in da mu je bilo laže izreči majhno laž, kot je to delal že njegov oče. S tem pa težav ni reševal in so se le kopičile. Ugotovil je tudi, da ni znal tehtno presojati ljudi, saj jih je raje idealiziral.

V začetku prejšnjega leta je začutil, da mora na enotedensko romanje v Lombardijo. Potreboval je odmik, da se odloči, kako naprej. Tam je skozi pogovore od blizu spoznaval notranje življenje v družinah, ki so povezane v skupnost Italia Solidale. Ker je praktičen človek, mu je zelo pomagalo to, da je bilo tam veliko resničnih osebnih pričevanj ljudi, ki so zagrizli v probleme in jih reševali, ne da bi jih zgolj izročali Bogu. Po vrnitvi z romanja je lahko v notranjem miru, z lastno močjo in v ljubezni do sebe in drugih nadaljeval in sklenil poslovanje podjetja. Ne glede na to, da so sledili meseci materialne revščine, groženj ljudi, ki so se počutili prevarane, občutkov krivde in nerazumevanja, Ervina ni bilo strah. Zaupal in verjel je, da ta križev pot mora prehoditi in pretrpeti, saj je bila to edina pot k resničnemu spreobrnjenju.

»Kaj pa naj zdaj počnem?«

»Vprašal sem se, kaj pa naj zdaj počnem?« je povedal Ervin. Po dvanajstih letih podjetništva in 25 letih gradbeništva je bil zmeden, saj ni mogel nadaljevati tega dela, drugega pa ni videl. Odločil se je, da bo začel s čisto preprostimi fizičnimi deli. V osmih mesecih se mu je od stresa obremenjen živčni sistem počasi umiril, mišice so se sprostile in tako je končno ugotovil, kaj mu je sploh všeč in kaj rad dela. Hkrati je nadaljeval duhovno osebno rast z delom v skupnosti, s spremljanjem predavanj ustanovitelja Italia Solidale p. Angela Benollija v Rimu in pričevanj na teh srečanjih.

Sam se je moral spremeniti

In kako je ugotovil, da je na pravi poti? »Po sadovih. Predvsem sem se počutil bolje: bolj miren, bolj prisoten, bolj sočuten. Izboljšali so se odnosi z ženo, z otroki, s starši, z vsemi, ki sem jih srečeval. Nehal sem bezljati in divjati ter začel živeti. Življenje je neprestana pot, veselil sem se vseh težav, ki so prihajale, saj so nam dane zato, da se z njimi spopademo, ne da jih skrijemo pod preprogo. Tako rastemo sami in lahko pomagamo tudi drugim.«

Ervin je dobil ponudbo prijatelja, da bi nadaljeval delo v gradbeništvu. Najprej je omahoval, naposled pa se je odločil, da poskusi, vendar pod pogojem, da opravlja tudi fizična dela. Ugotovil je, da ni bi ničesar rešil, če bi zamenjal branžo. Sam se je moral spremeniti, da lahko danes dela dobro, mirno, v zadovoljstvo sebi in drugim. Trudi se za korektne odnose, za medsebojno spoštovanje na delovnem mestu in v družini. »Molim za moč, da bi takrat, ko gre kaj narobe, lahko ravnal drugače,« nam je še zaupal Ervin.

Več o spremembah v življenju si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Ali je mogoče spremeniti življenje?.