Vsak, ki pozna zgodbo o božiču, pozna tudi pripoved o nedolžnih otrocih: takoj, ko je kralj Herod od treh modrih izvedel za Jezusovo rojstvo, je nemudoma ukazal iskalno in morilsko akcijo, med katero je v okolici Betlehema na krut način pomoril vse judovske dečke, mlajše od dveh let. Čeprav ni drugih, nesvetopisemskih virov, ki bi pisali o tem, opis dogodka tako dobro ustreza drugim zgodovinskim znanim dejstvom, da Matejevemu poročilu lahko popolnoma zaupamo. O Herodu je namreč dobro znano, da je bil izprijen tiran, ki je rutinsko odstranjeval vse, ki bi se mu postavili na pot moči in prestiža: umoril je celo lastnega sina! Vsekakor mu je novi judovski vodja, rojen tam nekje med ljudstvom, ki ga je dolga leta tlačil s svojo oblastjo, predstavljal neposredno grožnjo. Na vsak način se ga je moral znebiti.

Nedolžne otroke pogosto imenujemo tudi prvi mučenci. Jasno je, da svojega življenja niso zavestno darovali za Kristusa. Gotovo pa je, da so bili umorjeni namesto njega. Zato so srednjeveški spisi navajali, da jih je bilo sto štiriinštirideset tisoč – kar je število vernih omenjeno v knjigi Razodetja (14,3), ki nosijo napisano na čelu ime Jagnjeta. Bolj verodostojen podatek pa je, da je bilo število umorjenih otrok okoli trideset. Vsak izmed njih je umrl namesto novorojenega Kralja in so zaradi tega gotovo med prvimi, ki so vstopili v njegovo slavo!