Bog je svet ustvaril v šestih dneh, sedmi dan je blagoslovil in ga posvetil, kajti ta dan je počival od svojega dela. Po opravljenem delu se je ustavil in pogledal na opravljeno delo. To je zapovedal tudi Mojzesu, naj šest dni dela, sedmi dan pa naj posvečuje, časti Gospoda in naj ne opravlja nobenega dela, ne on ne njegovi sinovi in hlapci niti živali. Ali tudi mi danes ustavimo tedenski vrtiljak, si vzamemo predah in se hvaležno ozremo na opravljeno delo?

Fotografija je simbolična. Foto: Ksenja Hočevar

Ne le počitek, tudi zahvala

Človek že po sami naravi potrebuje odmor, počitek od dela. Vemo, da ne umsko ne telesno ne zmoremo delovati neprekinjeno. Neprestano delo vodi v deloholizem, stres, različne bolezni in izgorelost, za katero trpi vse več ljudi. Potrebujemo odmor med samim delom in po njem, vsakodnevno spanje, da si naberemo moči za nov dan. Bog nam je po Mojzesu zapovedal tudi tedenski počitek, ki ga je človek tudi uzakonil.

Danes vsaj en dan počitka pozna večina svetovnih kultur. V nekaterih državah imajo uzakonjen en prost dan v tednu, medtem ko je v večjem delu sveta teden načeloma razdeljen na pet delovnih in dva prosta dneva. Dan počitka ima religijsko ozadje, ta dan naj bi človek opustil človeško dejavnost in posvetil čas Bogu, ga častil in se mu zahvaljeval.

»Šest dni delamo za službo, šolo, dom in družbeno skupnost, en dan pa imamo praznik zase, za najbližje, za Boga,« o pomenu prostega dne enkrat tedensko razmišlja antropolog Jože Ramovš. Čez teden se telo utrudi, glava se napolni s skrbmi, duh se zamaže z zmotami, krivdo in krivicami, medčloveški odnosi postanejo napeti, orientacija na življenjski poti se zamegli. Prost dan v tednu je namenjen temu, da se odpočijemo, sprostimo, prezračimo svojega duha, razrahljamo odnose.

Dan nad vsemi dnevi

Za muslimane je ta dan petek, za jude sobota, krščansko izročilo pa je za skoraj univerzalen dan počitka naredil nedeljo, dan, ko je po svetopisemskem oznanilu Kristus vstal od mrtvih. Zakonik cerkvenega prava vernikom veleva, naj se na nedeljo (in zapovedane praznike) vzdržijo del in opravil, »ki ovirajo dolžno bogočastje, veselje, ki je lastno gospodovemu dnevu« in si privoščijo duševni in telesni počitek. Prav vsemu delu se sicer niti v nedeljo ne moremo odreči, poleg tega so poklici, v katerih enostavno ni mogoče popolnoma dvigniti rok od dela: živino na kmetiji je tudi v nedeljo treba nakrmiti, zdravstva in druge nujne pomoči si brez dežurstva ne moremo predstavljati, tu so še nekateri drugi poklici. Nedeljsko delo je opravičljivo za vse tiste poklice, pri katerih ni mogoče prekiniti procesa dela in posameznik na to nima vpliva, pojasnjuje nadškof Marjan Turnšek.

Več o nedelji, njenem pomenu nedeljnikih in tudi tistih, ki se nedeljske maše ne udeležijo, si preberite v novi številki Družine.