Jutri, v nedeljo, 20. septembra 2009, bo v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani potekalo tradicionalno letno srečanje za štiri svetniške kandidate v ljubljanski metropoliji. Ob 14.30 bo molitev rožnega venca za duhovne poklice, ob 15.00 pa slovesna sveta maša, ki jo bo ob somaševanju duhovnikov daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. Alojz Uran, pridigal pa bo novomeški škof msgr. Andrej Glavan. Po sveti maši bo v cerkvi slavnostna akademija, ki je vsako leto posvečena enemu od svetniških kandidatov.

Svetniški kandidati so v ljubljanski metropoliji so: škof Friderik Baraga, škof Janez F. Gnidovec, nadškof Anton Vovk in mučenec Lojze Grozde.

Škof Irenej Friderik Baraga se je rodil 29. junija 1797. V Mali vasi je preživel prvi dve leti svojega življenja, nato pa je nadaljnja zgodnja leta skupaj z rodnima sestrama preživel v trebanjskem gradu. Študiral je na Dunaju, kjer se je srečal z duhovnikom Klemenom Dvoržakom, ki je 'kriv' za to, da se je Baraga po končanem študiju prava vpisal v bogoslovje. Leta 1821 stopil v ljubljansko semenišče in bil leta 1823 posvečen v duhovnika. Pastoralno delo je opravljal v Metliki, kjer je dokončal molitvenik Dušna paša, ki je do leta 1905 izšel v približno 120.000 izvodih. Po predhodnih pripravah je 18. januarja 1831 prispel v Cincinnati kot misijonar. Dne 1. novembra 1853 je bil v Cincinnatiju posvečen v škofa, 18. januarja 1868 pa je umrl v duhu svetosti.

Škof Janez F. Gnidovec se je rodil 29. septembra 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec. Med leti 1884–1892 je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, med leti 1892–1896 pa je bil v ljubljanskem bogoslovju. Dne 23. julija 1896 je v Ljubljani prejel mašniško posvečenje. Prvo pastoralno poslanstvo je med leti 1897–1899 opravljal kot kaplan v Idriji in Vipavi. Po tem je študiral klasično filologijo ter slovenski in nemški jezik na dunajski filozofski fakulteti, kjer je 1904 tudi diplomiral. Poklicanost v duhovniški stan je 7. decembra 1919 dopolnil z vstopom v Misijonsko družbo sv. Vincencija Pavelskega (k lazaristom), kjer je 8. decembra 1921 v Ljubljani naredil večne zaobljube. Dne 29. oktobra 1924 je bil imenovan za skopskega škofa v Makedoniji. Dne 3. februarja 1939, na prvi petek v mesecu, je umrl v Leonišču na Zaloški cesti v Ljubljani.

Škof Anton Vovk se jo rodil 19. maja 1900 v Breznici na Gorenjskem. Zaradi vzornega delovanja kot kaplan in župnik v ljubljanski škofiji je bil imenovan za stolnega kanonika in ravnatelja škofijskega semenišča. Maja 1945 je od škofa Gregorija Rožmana prevzel upravo takratne ljubljanske škofije. Dne 15. septembra 1946 je postal naslovni škof in ljubljanski pomožni škof, dne 27. septembra 1950 pa tudi administrator s pravicami rezidencialnega škofa. Leta 1960 je postal ljubljanski škof, od 1961 pa je s preimenovanjem škofije v nadškofijo postal nadškof. Njegovo življenje je močno zaznamovala izkušnja, ko so ga na vlaku blizu Novega mesta polili z bencinom in zažgali. Ko se je udeležil drugega vatikanskega koncila (1962–1965), so ga tam pozdravili kot sodobnega mučenca. Zaradi posledic trpljenja je leta 1963 umrl.

Lojze Grozde je bil rojen 27. maja 1923 v župniji Tržišče. Med italijansko in nemško okupacijo Slovenije je Osvobodilna fronta pod vodstvom komunistične stranke z orožjem utirala pot brezbožnemu komunizmu. Lojze Grozde je bil versko vzgojen in je že v otroških letih služil Bogu. V času srednje šole, ko je bival v katoliškem internatu v Ljubljani, je pristopil k dijaški Katoliški akciji in bil njen vzoren član. Za božič leta 1942 je odšel na obisk k domačim. Med potjo so ga na Mirni zajeli komunisti in ga zasliševali. V strahu, da je protikomunistični kurir, so ga obsodili na smrt, ga mučili in naposled ubili. Njegovo truplo so po sedmih tednih našli v gozdu in ga pokopali. Njegovi sošolci in tisti, ki so ga osebno poznali, ko mu pripisovali krščansko mučeništvo.

Cerkev je v življenju in delovanju navedenih kandidatov odkrila posebne zglede za pristno krščansko pričevanje in jih s pomočjo procesa za beatifikacijo in kanonizacijo verujočim želi postaviti za zgled.

Pot do razglasitve kandidata za svetnika je dolga. Prvi pogoj za zbiranje dokaznega pisnega in ustnega gradiva na ravni škofije, kjer je kandidat živel in deloval, je, da je med verujočimi živo navzoča zavest o izrednih krepostih in da se ljudje po priprošnjo k določenemu svetniškemu kandidatu obračajo samoiniciativno. Ko krajevni škof ugotovi, da je misel na izredno pričevanje kandidata za vero v Kristusa utemeljena, dovoli uradni začetek postopka, v katerem se zbere dokazno gradivo, na osnovi katerega je mogoče dokazati in dodatno utemeljiti sledi svetosti v času kandidatovega življenja. Škof imenuje tudi postulatorja, ki v njegovem imenu vodi proces, ta pa lahko traja tudi več let ali celo desetletij. Ko se postopek zbiranja dokaznega gradiva na škofijski ravni konča, gradivo preuči Kongregacija za zadeve svetnikov. Kandidat oziroma Božji služabnik, za katerega je bila ugotovljena nadpovprečna stopnja kreposti, je razglašen za blaženega, ko se na njegovo priprošnjo zgodi in tudi dokaže čudež, kar pomeni, da se določenemu verniku, ki se v molitvi priporoča izbranemu kandidatu, po njegovi priprošnji pri Bogu zgodi čudež. Pogosto gre za ozdravitev neozdravljive bolezni. Zdravniki v takih primerih izdajo strokovno mnenje, v katerem pojasnijo, da se je razplet bolezni končal po nerazložljivem poteku dogodkov. Tovrstno mnenje preveri pristojna komisija na omenjeni Kongregaciji. Če le-ta ugotovi, da je šlo za nadnaraven poseg, je to zadosten razlog za razglasitev Božjega služabnika za blaženega. Za razglasitev za svetnika je po tem, ko je nekdo že razglašen za blaženega, potreben dodatni čudež. Pri vsem tem je pomembno, da so med verujočimi v živem spominu kandidatove izredne lastnosti in da se k njemu obračajo v molitvi oziroma ga prosijo za posredovanje pri Bogu.