Že njegovo zgodnje literarno obdobje, v prvi vrsti namenjeno slovenskemu človeku, je med verniki pustilo bogato sled. Njegov molitvenik Dušna paša je bil kar desetkrat ponatisnjen. Še bolj pomembno in odmevno pa je bilo njegovo ustvarjalno delo med Indijanci. V otavanskem jeziku je izdal molitvenik – prvi molitvenik v enem od indijanskih jezikov – ter knjigo Jezusovo življenje; v očipvejščini pa prvo slovnico tega jezika in slovar, knjigo pridig in katekizem o zapovedih in zakramentih.

S to knjigo je Baraga vzpostavil nekakšen most med Indijanci in Evropejci ter s tem bistveno zaznamoval pogled evropskega človeka na bogato kulturno izročilo severnoameriških Indijancev.

Nedvomno pa je bila med vsemi najpomembnejša njegova knjiga Zgodovina, značaj, šege in običaji severnoameriških Indijancev. V nemškem izvirniku in slovenski priredbi je v Ljubljani izšla leta 1837, v francoskem prevodu leta 1845 in v popolnem slovenskem prevodu leta 1970. »Delo je prava etnološka monografija in prva slovenska knjiga, ki je bila v celoti posvečena opisu kakega tujega ljudstva,« je zapisano v Enciklopediji Slovenije v sestavku o Baragi. (Ste vedeli, da so Evropejci v njej prvič spoznali zgodbo o indijanski princesi Pokahontas?) S to knjigo je Baraga vzpostavil nekakšen most med Indijanci in Evropejci ter s tem bistveno zaznamoval pogled evropskega človeka na bogato kulturno izročilo severnoameriških Indijancev. Ne pozabimo: pisalo se je leto 1837 in po Evropi je že vel prvi veter pomladi narodov.

S tem delom je Baraga – čeprav morda nehote – bistveno zaznamoval tudi prizadevanja Slovencev za utrditev naše narodne identitete. Ste se kdaj vprašali, kaj nam Baraga sporoča s slovarjem in slovnico očipvejskega jezika? Nedvomno je bil to ogromen prispevek za indijansko pleme Očipva, to je očitno na prvi pogled. Posredno pa to njegovo desetletno delo sporoča nekaj, kar ni tako očitno, vendar je vseeno pomembno: sporoča namreč, da so jeziki in kulture majhnih skupnosti (recimo maloštevilnih narodov ali etničnih skupin) prav tako pomembni ter vredni pozornosti kot jeziki in kulture velikih.

Sporoča namreč, da so jeziki in kulture majhnih skupnosti prav tako pomembni ter vredni pozornosti kot jeziki in kulture velikih.

Baragovo zavzemanje za ohranjanje očipvejskega jezika ni imelo zgolj evangelizacijskega namena. Dobro se je namreč zavedal etnocidne naravnanosti takratne uradne ameriške politike in nevarnosti, da bi val prodirajoče bele hegemonije pred seboj uničil vse, kar je drugačnega, pa čeprav je to tam navzoče že tisočletja. Slovnica in slovar sta več kot stabilen temelj, na katerem lahko etnična skupina, narod utrdi svoj položaj pred prodorom večinske ideologije. S svojimi prizadevanji za kulturni pluralizem in zaščito manjšin je dal lekcijo vsem, ki so bili pripravljeni bogastvo različnih kultur žrtvovati kot ceno za uniformiranje družbe in človeka ter obvladovanje sveta iz človeku odtujenih centrov kapitalske in politične moči.

Vendar, da ne bo pomote. Baraga se tega kolosalnega dela ni lotil iz političnih nagibov. Ključni motiv je bil predvsem evangeljski. Dejansko se je po Jezusovem zgledu postavil na stran šibkejših proti močnim tega sveta. S to svojo držo Baraga ni podprl le plemena Očipva, pač pa posredno vse, ki so se (tudi v Evropi) borili za ohranitev svoje istovetnosti pod plazom kulturnega imperializma. Baragovo delo je tako poklon vsem, ki se posvečajo zaščiti deprivilegiranih, in zgled, kako se zoperstaviti poskusom kulturne in posredno tudi nacionalne nadvlade. Danes bi temu najbrž rekli globalizacija. Kot bi brez besed Slovencem položil na srce: »Majhni ste, a v Božjih očeh ste dragoceni. Ne dovolite, da vas veliki povozijo.«

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (37/2024).