Slovenskim duhovnikom

Gledamo vas v letošnji novomašni Družini – novomašnike, pa tudi ovenčane s srebrom, zlatom, biseri, diamanti, železom in platino, z veselimi, pa še bolj resnimi, zamišljenimi obrazi, kajti ni vam vseeno za našo ljubo domovino in smisel življenja v Bogu. Takole nam ob vas mogoče kdaj privre iz srca:

Z Mesijem hodite že tod stoletja,

po krajih naše lepe domovine,

od kneza Boruta v poganskih časih

ste v prednikih razblinjali temine. –

Brižinske spomenike ste nam dali,

učili s Trubarjem nas, s Slomškom brati,

bili ste nam prijatelji iskreni

kot skrbni oče vsem in dobra mati. –

Z umetnostjo ste lepšali deželo,

pozdravljajo nas cerkve in zvonovi,

k nebesom kažejo nam pot vabljivo

v neskončni paradiž na Zemlji novi. –

Ko ni bilo še šol, ste nas učili,

polagali v srce nam žlahtno seme,

na delo ste učitelje klicáli,

da bi bili za vzgojo polni vneme. –

Zares ledino trdo ste orali,

učitelje domače nam vpeljali,

politike, umetnike številne,

še znanstvenike klene ste nam dali. –

Kot vi, so tudi oni vsi garali,

po vašem zgledu širili obzorja.

Tako sedaj učite z roko v roki,

slutiti dajete neskončna morja. –

Ko pride smrt in nemi dan pogreba,

nam z upom sivo lajšate tesnobo,

nam jamčite z Gospodovim trpljenjem,

da človek srečen k Bogu gre, v Svetlobo. –

Pozdravljeni, duhovniki slovenski,

veliko ste za narod naš storili,

ga vzgajali za delo in poštenost,

sedanji in prihodnji dom gradili. –

Pozdravljeni, vzgojitelji slovenski,

iskrena hvala vam za trud in delo,

naj Bog za vse povrne vam stoterno!

In še naprej kažíte nam to pot veselo!

Anton Gričnik, Ljubljana

Ogroženo življenje?

Ker je nova vlada že pred svojim nastankom ljudem obljubljala neverjetne reči in sedaj želi ustanavljati »življenjsko nenujna« ministrstva, se bolniki sprašujemo le o življenjsko pomembnih in nujnih rečeh. Po telefonu moramo namreč vedno dlje poslušati neko glasbo in številke vrstnega reda, da povemo svoja vprašanja in upravičene želje.

Ali ne bi namesto nepotrebnih ministrov in njihovih zaposlenih, ki bodo po »Tarči« kmalu postali »speče celice«, zaposlili v zdravstvu svetovalce po telefonu za pomoč nemočnim pacientom?

Zgrozila sem se namreč, ko sem po novem celo ob klicu na onkološki inštitut zaslišala tisto telefonsko glasbo in dodatek, naj v slučaju življenjske ogroženosti pokličem št. 112. Ker me zelo, zelo zanima, ali »povprečno bolan« človek vedno in 100 % ve, ali je življenjsko ogrožen. Ali ne odloča o tem zdravnik? Zelo se bojim, da več kot polovica rakavih bolnikov, ki kličejo na onkološki inštitut, ne ve, ali je in da je življenjsko ogrožen. Zato predlagam novemu ministru, da ta način vsaj na onkološkem inštitutu čimprej, če ne takoj, ukine. Vsaj te bolnike je potrebno poslušati in z njimi ravnati čim bolj človeško …, ker vsaj oni naj ne bodo tisti, ki bodo večali dobičke Telekoma.

To je res noro, neokusno in absurdno!!!

s. Jožefa Ogulin, Ljutomer

Botri da ali ne

Čeprav sem že v letih, za nekatere celo »odpisan«, vendar si upam trditi, da sem si v duhovniškem življenju nabral kar nekaj izkušenj, ki so lahko dragocene tudi za mlajši rod. (Naj mimogrede omenim, da sem pred kratkim slišal na radiu zanimivo trditev, da »morda delodajalci ne delajo prav, ko starejših okrog 50 let, ki prosijo za službo, ne zaposlijo. Vendar lahko oni s svojimi izkušnjami doprinesejo za določeno podjetje vsaj toliko kot mlajši s svojo mladostno zagnanostjo, ki pa še nimajo toliko prakse.)

Na spletnih straneh se v zadnjem času pojavlja debata o birmancih – njihovi starosti in o botrih, ki jo je sprožil mursko-soboški škof dr. Peter Štumpf. Vemo, da je to področje za nas duhovnike bilo in bo vedno aktualno.

Z gotovostjo lahko trdim, da ta problematika ni nova. O starosti birmancev in prisotnosti botrov se razpravlja in išče vse mogoče rešitve, odkar sem duhovnik – od leta 1971. Vse mogoče prakse so bile uvedene, razne rešitve nakazane pri nas v Sloveniji in po širnem katoliškem svetu. Toda rezultati so bili zelo različni: včasih dobri, drugič katastrofalni. Sicer se zavedam, da je ta problematika v današnjem času še veliko bolj zapletena zaradi zelo močne sekularizacije tudi pri nas v Sloveniji, zato odgovori niso tako preprosti in enostavni. Vsi sicer dobro vemo, da je glavni problem v starših. Kajti iz izkušnje vemo, kakšna je verska praksa in življenje iz vere v današnjih družinah, zato je prav, da se o tem govori, piše in se iščejo razne rešitve in novi pristopi.

Kot duhovnik sem bil pet let kaplan, 22 let župnik, med drugim tudi v Šentvidu nad Ljubljano in v Kočevju, kjer smo imeli v mojem času (1976–1993) vsako leto nad sto birmancev. Zadnjih 20 let sem bil tudi birmovalec. Iz svoje dolgoletne prakse, izkušnje, pogovorov z duhovniki, botri, starši si upam trditi, da je potrebno o starosti birmancev in prisotnosti botrov pri birmi dobro premisliti, preden bo padla kakršnakoli odločitev!!!

Kar zadeva botre, imam iz svojega dolgoletnega opažanja marsikatero negativno izkušnjo, pa tudi veliko pozitivnih. Če odpravimo botre, se zavedajmo, da vsako leto nekaj tisoč laikov ne bo imelo posebnih stikov z duhovniki, kjer bi lahko slišali marsikatero spodbudno besedo in naredili pozitiven korak v odnosu do Boga, vere … Če se pri vsaki birmi spremeni (spreobrne!) samo en boter in naredi pozitiven korak v odnosu do vere (začne bolj pogosto hoditi k maši, uredi cerkveno poroko ali spremeni odnos do Cerkve), potem naše delo (in delo Sv. Duha) ni zaman. Če botre nadomestimo z vernimi laiki iz župnije (ti so itak že povezani v verskim življenjem v župniji), koliko stikov pa bodo lahko imeli po birmi s svojimi birmanci, močno dvomim, saj današnji starši ne dovolijo, da se kdo vmešava v njihovo družinsko vzgojo (še vzgojiteljem, učiteljem in profesorjem ne dovolijo).

Botri so svojo vlogo v Cerkvi ohranili vse od časov prvih krščanskih občin. Zato sem prepričan, da Cerkev s svojimi dolgoletnimi izkušnjami dobro ve, kaj lahko pomenijo botri tudi v današnjem razkristjanjenem času za mlade, zato je treba dobro premisliti, preden pade dokončna odločitev. »Kajti tudi v tretjem tisočletju, botrstvo ni in ne sme biti zgolj tradicija ali formalnost, tudi ni zgolj zasebna zadeva krščenca/birmanca in botra, temveč je javna cerkvena služba v širšem smislu, ki ima globok teološki, ekleziološki, liturgični, duhovni in verskovzgojni pomen« (prim. Papež, Viktor. 1997. Botrska služba v ZCP, kan. 874. CSS 31, št. 3/4:74–77).

Božidar Metelko, Novo mesto

Preblisk ob volitvah

V zadnjih 30 letih smo na področju kakovosti življenja ter svoboščin dosegli zavidljive rezultate, čeprav se mi zdi, da gre vse skupaj prepočasi. Prevelike vrzeli se kažejo še vedno na področju vzgoje in izobraževanja, študiju družboslovnih smeri ter posledično tudi v iz družboslovja izvirajočih poklicih – predvsem v državni upravi, profesorskem kadru, sodstvu in podobnih, kjer je še vedno čutiti duh »kumrovške univerze«.

Nikakor pa se mi noče izpolniti želja, da bi »desnica« vladala vsaj en mandat in pol, če že ne dva cela mandata zaporedoma.

Kaj se dogaja v glavah Slovencev, da dajo svoj glas kričačem, lažnivcem, bleferjem in protestnikom, ki uspejo brez kakršnih koli sankcij drugače mislečim celo groziti in jih ožigosati za fašiste?

Koliko naiven moraš biti, da vedno znova daješ svoj glas za tiste, ki so te že tolikokrat peljali žejne čez vodo tudi po dvojnih ali trojnih zaporednih mandatih?

Zakaj levim strukturam, ki za zmago sicer ne izbirajo sredstev (po načelu cilj opravičuje sredstvo – od klevet in laži do celo javno izraženih groženj s smrtjo, od diskreditiranja do diskvalificiranja, pa tudi od krivih obtožb do krivih obsodb), vedno znova uspe, da prek svojih izpostav na volitvah prepričajo slovenske državljane, da prekinejo dobro zastavljeno delo desnice, ki bi ga bilo treba speljati do konca?

Ali na desnici sami sebe le zavajamo, ko še vedno verjamemo, da bodo stare vrednote (domoljubje, resnica ter pošteno delo) obrodile uspeh pri volilnem rezultatu?

Je tako očitno, da beremo (Možino, Pezdirja, Omerzo, Leljaka, Grando, Griesserjevo, Dežmana in druge), prelistavamo desno usmerjene tednike (Demokracija, Domovina in Družina) in spletne portale (pozareport.si, siol.net, domovina.je, e-maribor.si itd.), gledamo komentarje na NOVA 24TV in Planet TV, ki nam nudijo pregled nad tem, kaj je in kaj ni, samo tisti, ki smo že tako ali tako zvesti desnici in se ves trud niti ne dotakne »neopredeljenih«, kaj šele levih, ki raje živijo v svoji laži, kot da bi dovolili, da jih nekdo prepriča v resnico, katere se očitno smrtno bojijo?

Resnici na ljubo se je vse to dogajalo tudi že pri prejšnjih volitvah, vendar ne tako brutalno kot letos! Že 2. in 3. Janševa vlada sta namreč nastali ne toliko zaradi samih volilnih rezultatov kot pa zaradi levih nesposobnežev Jankovića in Šarca.

Očitno smo desni konservativci preveč uglajeni, da bi se poniževali v slogu Nike Kovač, Jaše Jenulla in ostalih ponosnih naslednikov revolucionarjev in se za dosego volilnega rezultata nismo sposobni vulgarno obnašati na protestih ter pošiljati v javnost izmišljenih ali nepreverjenih afer nasprotno mislečih.

Apeliram na slovensko Katoliško cerkev, da bolj udarno agitira za desnico (svojega naravnega zaveznika), kot to že dela civilna družba (Nika K. itd.) v imenu »ljudstva« za levico.

Jurij Kreutz, Brestanica