Nečakinja blaženih Frančiška in Jacinte Marto se navdušeno veseli današnje kanonizacije svojih sorodnikov, v pogovoru za ameriško katoliško agencijo CNA pa je razkrila zgodbe iz obdobja fatimskih prikazovanj in osebne spomine o tem, kako je bilo odraščati v družini, ki ima v svoji sredi tudi svetnike.

»Moja družina, moji stari starši, moji starši, vsi smo to dejstvo vedno sprejemali kot Božji dar«, je povedala Jacinta Pereiro Marto. »Bog je izbral moja strica in teto, ker je tako hotel, in moj ded je vedno govoril, kako si je Devica Marija želela priti v Fatimo in je v ta namen izbrala njegove otroke, da pa si sami kot družina nismo ničesar zaslužili.« Zaradi takšnega odnosa, ki ga je družini vcepil njen ded – oče blaženih Frančiška in Jacinte - , »smo vedno živeli zelo preprosto, kajti Bog je izbral in Bog izbere tistega, ki ga sam hoče. Sami si ničesar ne zaslužimo.«

74-letna Jacinta je hči Joaa Marta, brata fatimskih vidcev bl. Frančiška in Jacinte, ime pa je dobila po svoji svetniški teti. Joao je bil le dve leti starejši od Frančiška in je bil izmed številnih Martovih otrok po starosti najbližje vidcema. Bl. Frančišek in Jacinta bosta v soboto postala najmlajša svetnika v zgodovini katoliške Cerkve, ki nista bila mučenca. Mala pastirčka sta bila leta 1917 priči Marijinih prikazovanj, skupaj s svojo starejšo sestrično Lucio dos Santos.

V pogovoru za CNA je Martova pojasnila, kako je hvaležna za dejstvo, da je bila rojena v isti hiši kot Frančišek in Jacinta, in je tam tudi odraščala, saj je njen oče Joao ostal na družinskem domu in skrbel za svoja ostarela starša. »Vedno sta mi vcepljala globoko ljubezen do Boga in do Device Marije, preprosto, verno in pobožno življenje«, se Jacinta spominja svojih starih staršev. Dom Martovih ostaja v lasti družine, vendar je zdaj odprt za romarje in obiskovalce, ki si želijo ogledati, kje sta odraščala fatimska vidca. Nasproti hiše Martova vodi trgovino s spominki in upravlja manjši muzej, v katerem so različne izvirne fotografije in predmeti, ki so pripadali družinskim članom, med drugim tudi Hijacintine rute, rožni venec, s katerim je Frančišek molil pred smrtjo, in postelja, v kateri je umrl.

Martova pojasnjuje, da je bila po teti poimenovana zahvaljujoč svoji stari materi Olimpiji Marto, Frančiškovi in Jacintini materi. Olimpia si je želela, da bi vnukinja dobila enako ime kot njena svetniška hči, Joaova žena pa ji je obljubila, da bo naslednjo deklico, ki bo rojena v družini, poimenovala po teti. Ko je bila torej Martova rojena, ji je babica Olimpia, ki je bila izbrana tudi za njeno botro, izbrala ime Jacinta.

»Zelo srečna sem, da mi je tako ime«, je pojasnila Martova in dodala, da občuti »močno prisotnost in veliko zaščito strica in tete. Zdi se mi, da me teta Jacinta in stric Frančišek varujeta.« »Nič posebnega nisem, grešnica sem, kot vsi drugi, toda verjamem, da me stric in teta varujeta, skupaj s Fatimsko Marijo.«



O spominih svojega očeta je Jacinta povedala, da je bil Joao avgusta 1917 ob Frančišku in Jacinti, ko se jima je prikazala Marija, »vendar sam ni ničesar videl«. »Tam so bili le Frančišek, Hijacinta, Lucia in moj oče, ki pa je vedno govoril, kako kljub temu, da je široko odprl oči in gledal naokoli, ni videl ničesar.« V času, ko naj bi se Marija prikazala, Hijacinte sprva ni bilo poleg, Lucia pa ga je prosila, naj jo gre iskat: »Joao ni želel stran, ker je hotel videti Marijo«, je povedala Martova. Naposled je le poiskal Jacinto in ko je prišla, se je pastirčkom prikazala Marija, toda čeprav je Joao čakal z njimi, sam ni videl nič.

Dva meseca kasneje, 13. oktobra 1917, ko se je v Fatimi zgodil »sončni čudež«, je Martova dejala, kako je njen oče, takrat star 11 let, tistega dne ostal doma, ker so se po okolici širile govorice, najverjetneje med otroci, da »če se sončni čudež ne bo zgodil, bo umrla vsa družina«. Da bi ljudje lažje verjeli v pristnost prikazovanj, je namreč Lucia 13. julija 1917 Marijo prosila za čudež, saj bi ljudje potem vedeli, da si pastirčki ničesar ne izmišljajo. Marija je takrat odvrnila, naj otroci le prihajajo k njej, vsak mesec, oktobra pa naj bi se zgodil čudež. In 13. oktobra, med zadnjim prikazovanjem Marije fatimskim pastirčkom, se je na prizorišču zbralo od trideset do sto tisoč ljudi, ki so želeli biti priče čudežu.

Po navedbah časopisnih poročil in prič iz tistega obdobja se je čudež zgodil, ko se je dotlej oblačno nebo razdelilo in sonce se je prikazalo kot neprepustna, vrteča se plošča na nebu. Večbarvni žarki so oblili pokrajino in tisti okoli sonca so se spustili na zemljo, nato pa se v cikcakasti črti vrnili v svoj običajni položaj na nebu. Poleg tega pa so se oblačila in blato, vsa mokra od dežja, v hipu posušila. Čeprav so bili številni člani Martove družine navzoči pri čudežu, pa je Joao ostal doma, je pojasnila Jacinta, »ker se je bal, da bo umrl, kakor so napovedovale govorice, če se čudež ne bo zgodil«.

V starosti enajstih let njen oče ni razumel vsega, kar se je takrat dogajalo, toda potem kot sta Frančišek in Jacinta umrla, »je oče pripovedoval, da je veliko jokal, zelo veliko. Ker je končno sprevidel, da se vse, kar sta brat in sestra govorila, resnično dogaja«. Ded Manuel, Frančiškov in Hijacintin oče, sprva prav tako ni razumel vsega dogajanja, vedno pa je verjel, da njegova otroka pripovedujeta resnico.

Jacinta je bila prva, ki je staršem povedala o prvem Marijinem prikazanju, je v pogovoru povedala Martova. Ljudje so sprva govorili, da si otroci stvari izmišljujejo, ded pa jim je odvrnil: »Moji otroci ne lažejo. Tako sem jih učil in če trdijo, da so videli, potem mislim, da to drži.« Po prvem prikazanju je Manuel svoje otroke spremljal med naslednjimi prikazovanji in čeprav sam ni ničesar videl, »je govoril, da je slišal zvok, kot čebelo, zaprto v kozarcu«. Navzoč je bil tudi med sončnim čudežem, kajti »če je verjel dotlej, je verjel tudi kasneje«.



Martova je pojasnila, da se je njej ta vera vedno zdela nekaj izrednega, kajti »moja stara starša nista bila navzoča pri beatifikaciji. Ko sta njuna otroka umrla, so ju ljudje poznali, vendar ne s slovesom svetosti«. »Mislila sta, da se njuna otroka pač malce razlikujeta od drugih, vendar nista vedela, kaj se bo zgodilo. Vsak dan je bil poln vprašanj«, je dejala, vendar dodala, da je »stari oče še prav posebej vedno trdno verjel«.

Ko je Martova izvedela, da je bil potrjen tudi drugi čudež, potreben za kanonizacijo strica in tete, je bila izjemno navdušena, saj se je zavedela, da bosta razglašena za svetnika. To bo v soboto, 13. maja, med svojim obiskom v Fatimi opravil sam papež Frančišek. Ta vest pa, je poudarila Jacinta, ni pomembna le za njeno družino, »temveč tudi za Portugalsko, za ves svet. Marija se je prikazala za ves svet, malim vidcem pa je zadala nalogo, naj njeno sporočilo prenesejo naprej«.

»Včasih se vprašam, kako sta lahko otroka pri sedmih in devetih letih uspela dojeti in se odzvati na Božje sporočilo. Dobila sta sporočilo in sta ga prevzela nase«, je povedala sorodnica skorajšnjih svetnikov in še pojasnila, kako je Frančišek »ves čas slavil Boga, Ga častil in molil«. Hijacinto pa je najprej skrbelo spreobrnjenje, želela si je, »da bi se vsi vrnili k Bogu, da bi se vsi spreobrnili, da bi vsi odšli v nebesa«. Živela je v nekakšnem strahu, je pojasnila Martova in dodala, da se sama večkrat vpraša: »Mi, ki imamo na voljo toliko komunikacijskih sredstev, ki vemo, kaj se dogaja po svetu, vidimo stvari na televiziji … kaj storimo, kako ukrepamo?« V starosti sedmih let je imela Hijacinta videnja vojn, lakote in preganjanj, in posledično je »prevzela odgovornost, da se je darovala Bogu, saj si je želela, da bi bili vsi ljudje odrešeni«.

»Kaj pa mi? Kaj počnemo mi?«, se sprašuje Martova in poudarja, kako sicer ni nujno, da preko televizije in družbenih omrežij vidimo vse trpljenje in tragedijo sveta, toda »smo del tega človeštva in smo malce odgovorni za vsakogar. Pogosto o tem ne razmislimo dovolj«. Sama verjame, da je bistvo sporočila Fatimske Marije, »naj se vrnemo k Bogu, naj ne pozabimo, da nas Bog ljubi, naj Ga častimo in se Mu zahvaljujemo«. Poleg tega »moramo moliti drug za drugega, kajti v svojih napotkih otrokom Marija ni prosila za stvari, ki jih ne bi zmogli opraviti«.

Glede rožnega venca je Jacinta dejala, da je po Lucijinih besedah Marija prosila, naj ga molimo, »ker je to preprosta molitev« in jo lahko molimo v cerkvi, v avtu ali na sprehodu. Če kdo ne more moliti rožnega venca, Martova predlaga, naj vsak dan zmoli vsaj en Očenaš in Zdravamarijo in s tem počasti Božjo Mater ter se Bogu zahvali, »da je naš prijatelj«. »Bog nas močno ljubi in nam včasih pošlje svojo Mater, da bi nas malce osvežila, da bi lažje vztrajali. Bog si želi, da smo vsak dan boljši. Kajti vedno smo grešniki, nismo popolni, lahko pa si prizadevamo, da se vsak dan malce poboljšamo.«

Martova upa, da se bo lahko udeležila današnje slovesnosti ob stoletnici prikazovanj in papeževem obisku v Fatimi. Leta 2000 je bila navzoča ob beatifikacija strica in tete, zdaj pa si želi, da bi se lahko udeležila tudi njune kanonizacije.

Vir: CNA
Foto: CNA