Prvo berilo: Pridite k vodi, poslušajte in bo živela vaša duša, Iz 55,1–11; Ps Iz 12; 

drugo berilo: Pričujejo Duh, voda in kri, 1 Jn 5,1–9

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 1,7–11)

Tisti čas je Janez oznanjal: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil v vodi, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa odprta in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

Video razlaga za otroke

Razlaga: Simon Potnik

Odpirajo se nebesa

Piše: Simon Potnik

Človeštvo ni zapuščeno in ne prepuščeno mogočnemu velikanu Času, ki se nam krhkim s staranjem smeje v obraz. Božič nas vodi v večnost, čas je samo dolina ali struga do večnosti. Danes pa se liturgično končuje božični čas, stopamo čez prag časa med letom. To je izplutje. Struge niso več samo mrtva korita, ne neprehodne smrtne soteske, postanejo poti. Moje življenje postane pot … Da, toda struga se mora napolniti z vodo – zato na začetku tega časa, odetega v zeleno, stoji izvir. Praznujemo nedeljo Jezusovega krsta, ki je izvir te vode, ki teče v večnost.

Prihaja iz puščave

Jezus prihaja iz puščave. To ni bil duhovni odmik, niso bile duhovne vaje. Mi bi gotovo uporabili drugačno platformo, da razodenemo svetu, kdo smo, kaj imamo povedati. On pride iz robate puščave krutih skušnjav in se postavi v vrsto. Za nekim tesarjem in pred neko deklo, malo naprej je en vojak, pa cestninar, navdušeni in malo prestrašeni od besed Janeza Krstnika. Med njimi je Jezus. Ne gre skupaj – zato tudi reakcija Janeza: hotel ga je odvrniti, pravi evangelist Matej. Jezus pa gre samo naprej. In se zgodi …

Iz nebes se razodeva, da si Božji, da si Božja in da si zavit(a) v veselje Boga.

A to mogočno podobo Sina je prej slutil samo prerok, ostali so videli pač nekoga. Mogoče je bil malo skuštran in shujšan po 40 dnevih puščave, to je pa tudi vse. Toda duhovi so videli: ta sine, ta sin, za njim je mogočni Oče! Ta levič, ki je videti dokaj prijazen, predvsem pa nenevaren, more zarjoveti! Ko on odpre usta, iznad njega zagrmi glas prav iz nebes in struge se napolnijo s Svetim Duhom.

Hrbet imaš krit

To je tvoj krst, dete, sin, hči. Za teboj je Oče. Ko on spregovori nad teboj, se tresejo temelji zemlje in razodeva vsemu stvarstvu, da si njegov! Ne lastnina, ampak njegov ljubljeni, njegova ljubljena, in ti si izvor veselja samega Boga Očeta … Kaj hočeš še več? Postavi se v vrsto … in naprej! Hrbet imaš krit, iz nebes se razodeva, da si Božji, da si Božja in da si zavit(a) v veselje Boga. Spomni se, ko bo hudo, ko bo težko, ko bo temno … kajti temu glasu, mogočnemu rjovenju, ko Oče razodeva celotnemu stvarstvu svojega sina, predvsem pa tebi, da te ljubi, sledi še en glas ob spremenjenju. Tudi takrat se odpirajo nebesa in se pridružuje še zaslepljujoča svetloba, tako močna, da se vtisne v sleherno celico. Kmalu, tri leta hitro minejo, pa ne bo tega glasu iz nebes, nebo se bo zavilo v temo, ljudje ne bodo stali v vrsti v želji po spreobrnjenju in na križu okrvavljen obraz ne bo kazal nič kaj Božjega, še manj pa veselja. Ravno zato nosi v srcu ta glas, naj postane tvoja pesem, ko se prebujaš, ko hodiš in ko begaš. Beseda Boga, ki me kliče ljubljeni sin in se me tako veseli ...