Da za življenje potrebujemo hrano, je tako splošno znano, da tega posebej niti ne omenjamo več. Vsaka mama, ki rodi otroka, pa naj bo v še tako odročni afriški vasici, ki še ni slišala za civilizacijo, ve, da mora svojega otroka nahraniti, če hoče, da bo preživel. Vemo pa tudi, da hrana, ki jo zaužijemo, zadošča za nekaj časa. Da nam telesnih moči za delo in razmišljanje, dobro počutje, čez nekaj časa pa moramo zaužiti novo hrano, če nočemo, da nam telesna moč opeša.

Če se sprehodimo skozi zgodovino odrešenja, pa lahko preberemo, kako je Bog v nekaterih okoliščinah določenim ljudem ali ljudstvu podaril dotlej neznano – nebeško hrano. To je bila sicer snovna hrana, ki je imela obliko, vonj in okus, vendar hkrati popolnoma drugačna od česarkoli, kar so poznali dotlej.

Kot koriandrovo seme

Najbolj znana in pogosto omenjana takšna hrana je bila mana, ki je opisana v četrti Mojzesovi knjigi. Bog jo je Izraelcem poslal, ko jim je na poti skozi puščavo začel...